Letnik: 1999 | Številka: 11 | Avtor/ica: BIGor

79 - 89 - 99 - ?9

Stari časi - stare izkušnje : novi časi - nove preizkušnje = začnimo znova!

Pred kratkim so me povabili na nacionalko v oddajo Tedi, ki jo občasno tudi sam nenačrtno gledam in o kateri menim - ob vseh slovenskih televizijskih smeteh -, da je ena boljših oddaj na ponujenih slovenskih TV programih. Brez heca! Četudi je oddaja za najstnike, pove in da več kot druge “specializirane” oddaje za odrasle v slovenski produkciji. Te že samo zaradi kvaziresnobnih ali namišljeno sproščenih vsebin izpadejo banalno, me celo (pri)silijo k razmišljanju, ali je kaj narobe z mano ali z vedno bolj opevanim slovenstvom okoli mene - Tedi pa je naivna, zato neposredna. No, gostoval sem v tej oddaji, ki je bila tokrat posvečena punku. Pred snemanjem sem srečal druga gosta: Saša, bobnarja skupin Elvis Jackson, Man In The Shadow in Krik Disneylanda, ter šestnajstletnega Tineta iz anarhopunkovske Cukrarne, s katerima sem se nepotrjeno, bolj podzavestno zavedal, da smo se znašli v godlji, ki jo bo treba prebroditi.

Punk!?? Kaj za hudiča je punk? Punk danes ali punk pred dvajsetimi leti? Ali je ska godba nastala iz punka? Ali gre pri punku samo za imidž ali tudi za glasbeno izraznost? Kakšni so simboli punka? Kaj je to squat? ...? Bolj se je razvijal pogovor in bolj smo preskakovali z enega vprašanja na drugega, bolj sproščeno smo se počutili in vedno bolj me je prevevalo prepričanje, kako zaprti smo v svoj svet, svet punka ter svet godbe in akcije. In pazi(te): ne samo po naši zaslugi! Slovenski medijski svet (nas) kliče, ko potrebuje kakšno besedo, na primer, o punku ali rocku, in (nam) posveti pozornost, ko se zgodi kakšen incident ali ko morda ne bi bilo slabo napolniti programsko uro tudi s čim podobnim ... in pod nosom se cedi posledica vsiljenega papagajstva. Kopica pojavov popularne kulture je pri nas površno ovrednotena, celo kot izrodek moderne družbe in množične kulture. Še dobro, da sploh obstajajo kakšni uredniki in urednice v medijih nacionalnega in tudi lokalnega pomena, ki posvetijo trenutek pozornosti podobnim, ne samo glasbenim pojavom in ki le za kanček priprejo gobec hegemoniji medijskega enoumja. Pravim le za kanček, saj nas je pri neposrednem snemanju omenjene oddaje zadel kot kladivo v glavo glasbeni bonbonček Matjaža Ambrožiča. Ne da ni bil sladek, niti kisel niti grenek, ampak ob vseh izrečenih mislih o “gnilem” punku smo bili v trenutku, kot s časovnim strojem, premeščeni za dvajset let nazaj, v konec sedemdesetih, ko je današnji slovenski veleposlanik v ZDA Dimitrij Rupel v oceni singla Pankrtov s komadoma Lublana je bulana in Lepi in prazni zapisal: “Na posnetku slišim enakomerno, kolikor mogoče enostavno in razločno udarjanje električnih brenkal ter monotono recitacijo teksta: vse se odvija tako rekoč na istem tonu. Prepoznamo slog “punk-rocka”. Punk-rok (prevedemo ga z rockom za reveže, punk pomeni barabo ali potepuha) je zanimiv in relativno tragičen anti-glasbeni pojav, ki je nastal na Angleškem kot protest mladine iz ’nižjih razredov’. Ena njegovih značilnosti je ’amaterizem’: nastopajočemu ni treba obvladati glasbila ali glasu (talent, posluh ...). Seveda je punk od svojega začetka prešel dolgo pot: davno se je vključil v “kulturno industrijo”, tj. j. v množično proizvodnjo vsakovrstnih eskapističnih pripomočkov, in pravzaprav prišel v samo elito lahke glasbe oz. rocka (recimo ansambel Kiss) (...) Petje in melodija sta zanemarjena: prevladuje zunanji ’show’, zadirčnost, razvijanje ...” (To morate preslišati, Teleks, št. 4, 26. 1. 1979, str. 11) Ko sem že mislil, da so minila prerekanja in debate o punku, ki je tako ali drugače (p)ostal sestavni, še zmeraj pa - sodeč po bohotni produkciji - marginalni del glasbene industrije, ki resda še danes budno bedi nad njegovimi pojavi in artefakti ter jih po potrebi izkoristi za svojo prosperiteto in tudi osvežujoče oplajanje zategnjenega kroženja tekočega traku, sem naletel na razmišljanje s frazami o (samo)popljuvanosti in (samo)pobruhanosti “umazanega” punka. V tem času je postal odrasel, prav zato tudi prilagojen, manj provokativen, že uglajen. Le zakaj začenjamo, pravzaprav moramo začeti vedno znova od začetka na tej senčni strani Alp, v tej naši Sloveniji, ki se že prav zaskrbljujoče postavlja s pozabljivim spominom? Ne bi utemeljeval pojava punka kot “prvega novega družbenega gibanja na Slovenskem, prvega znanilca in nosilca civilne družbe” po Tomažu Mastnaku(Pot na oblast, Dnevnik - Podmornica, 16. 10. 1990, str. 3). Le še enkrat bi poudaril njegovo (prelomno) vlogo v potrošniški družbi in glasbeni industriji, v kateri se je postavil z držo do it yourself,s suverenostjo ustvarjalca v proizvodnem procesu (od ustvarjanja in snemanja do prodaje). Poudariti velja, da so se takšne tendence izoblikovale že pred punkom, v petdesetih, šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih (dovolj bo, če pobrskate za nastankom Motowna!), “kulminacijo pa so zaenkrat doživele s pankom. Pank predstavlja ljudsko inačico potrošništva. Po eni strani zagovarja čimvečjo pravico potrošnikov do izbire in dostopnosti subkulturnega blaga na trgu, po drugi strani pa zelo poudarja tudi kreativno avtonomijo samih ustvarjalcev. Pank se torej ne bori proti rokenrol biznisu kot takemu, še manj proti kapitalizmu, ampak predvsem proti zbirokratiziranemu rok establišmentu. Zavzema se, da bi potrošniki in ustvarjalci subkulturnega blaga lahko čimbolj vplivali na ta biznis in iz njega čimveč iztržili. Biznis mora postati bolj ljudski, nobene potrebe pa ni po tem, da bi ga revolucionirali.” (Gregor Tomc, Druga Slovenija, 1989, str. 24) Tomčev citat je bil objavljen pred desetimi leti, deset let po Ruplu, tistega prelomnega leta 1989, ki ga velja poudariti zaradi simboličnega padca železne zavese.

Do danes, ko živimo v času podivjanega kapitalizma, je preteklo že toliko vode, da je odnesla kopico spominov, ti pa oživijo le takrat, ko se nekateri začnejo partizansko spominjati takšnih in drugačnih pregonov in tudi pogromov, le redko pa pri nujno potrebni analizi sedanjosti. Družbena, politična in kulturna kritičnost in angažiranost sta le še uspavani dinozaver, danes velja samo še uspešen biznis. V njem stojijo ob novopečenih mladcih z mobiteli in od nekdaj iznajdljivih samoupravljalcih tudi nekateri naši akterji tako imenovane ljudske različice potrošništva iz omenjene dvajsetletne polpreteklosti, ki so se spremenili prav v tisto, proti čemur naj bi se svoj čas borili - v zbirokratizirani rok establišment, ki zanemarja, onemogoča in celo zavrača naslednike in nadaljevalce tistega, čemur so nekdaj sami pripadali. In vendar so med odgovornimi za razvoj glasbene industrije pri nas, ki še ni ravno na zavidljivi ravni, ravno tako kot tudi za razkroj tako imenovane “alternativne” scene (sic!), ki se ji niso ravno odrekli, saj je bila od nekdaj poligon za uresničitev privatnih interesov - le produkte so zamenjali.

Verjetno se sprašujete, kakšno zvezo ima vse to z oddajo Tedi? Oddaja Tedi pač ostaja oddaja za najstnike, vendar se je v omenjeni ediciji pojavila predstavitev zavračajoče, zavajajoče refleksije o punku, ki bi verjetno pred dvajsetimi leti - kot ob Ruplovi kritiki singla Pankrtov - doživela burne javne reakcije. No ja, delno je ena že tu! Ali jih bo še kaj? Dvomim! V to me prepričujejo ob vrčku piva zasanjano obmolkli odzivi akademskih, kulturnih, civilnodružbenih in drugih krogov na napovedano državno obtožnico zoper celjske Strelnikoff in dosedanja razpleta primerov Podobnik - Mladina in Petarda - Pikalo (mimogrede: primer Tedi je mačji kašelj v primerjavi z navedenimi). Danes je postalo vse tako samoumevno hermetično. Vsak naj se briga zase in naj ostane v svojem krogu delovanja ... ne daj, da bi pokukal iz njega, saj bi moral začeti od začetka.

BIGor