Letnik: 1999 | Številka: 11 | Avtor/ica: Ebola

Mr. Quintron

Genialni blaznež

V parcelaciji vse bolj raznovrstne in prostrane glasbene ponudbe si je mesto priborila tudi skupinica glasbenikov, ki jim moremo pripisati obujanje rudimentarnih r’n’r ritmov z novimi prijemi in celo tehničnimi inovacijami. Zadeve so se lotili s takim žarom, da se je med njimi razvila zdrava konkurenca, ki se nevarno preveša v tekmovalnost, ko vsi po vrsti ponosno razlagajo, do česa vse so se z iznajdljivostjo že dokopali. Eden glasnejših je - z razlogom - Mr. Quintron.

Žur Žur Žur

Mr. Quintron je izvrsten mož orkester, bi vam z mirno vestjo zatrdili, če na nastope ne bi vztrajno vlačil Miss Pussycat. Deklina h glasbi sicer ne pripomore prav veliko, je pa z zapeljivo podobo, oblinami in glasom spodbujevalka premikanja v ritmu na zabavah* - te pa so neponovljivi spremljevalec vsakega nastopa Mr. Quintrona. Zdi se namreč, da je prav zabava glavni cilj “scene”, na katero lahko z omejenim evropskim poznavanjem ob Mr. Quintronu postavimo še Doo Rag, Lonesome Organist in Bob Log III - zabava, ki jo omogočajo hitri in zabavni, starinsko obarvani ritmi, spominjajoči na nora garažna šestdeseta. Sredstva za dosego tega sila preprosto definiranega cilja so spet nekaj čisto drugega, kot narekuje tempo današnjega časa. Stroji da, ampak narejeni doma. Mr. Quintron je, na primer, strog nasprotnik očaranosti nad tereminom, ki so ga od mrtvih obudili Blues Explosion (a ne tako strog, da bi se odpravil v Kanado in jim ga skupaj z drugo opremo izmaknil). V zameno ponuja kombinacijo zdrave pameti in smisla za tehniko.

Drum buddy in drugi inštrumenti

S to formulo je postal izumitelj mnogih stvari, najbolj pa prisega na čudo, imenovano Drum Buddy. Mehanskega prijatelja (v bistvu se frajerji že množijo in obstajata vsaj dva: Drum Buddy I in Drum Buddy II) je pripravil tako, da mu ob različno hitrem nihanju in vrtenju ustvarja različne ritme, od povsem (počasnih) osnovnih do takih, ki bi mu jih zavidal še tako dober računalniški program - če bi se spoznal na tako nečedna čustva, kot je zavist. Da bi bila zadeva še hujša, mu Mr. Quintron posveča cele plošče, po njem imenuje komade in v njih poslušalcu celo demonstrira njegovo delovanje ter obljublja še več informacij o svojem največjem izumu, če ga le poišče na naslovu, ki je odtisnjen na ovitku nosilca zvoka. Medtem ko Buddy kuje ritme, Mr. Quintron najde čas za ukvarjanje z drugimi, javno manj promoviranimi izumi: MouthMachine, napravo, imenovano Alien, Drum Machine, Wurlitzer Sprite Funmaker, za petje, pihanje v trobljo, brenkanje na kitaro in udrihanje po orglah. Slednje so v bistvu tisti pravi pečat glasbenega eksperimenta Mr. Quintrona. Ima kar nekaj modelov orgel in vsi so prisotni na nastopih. Ko je v televizijski oddaji Viva Zwei razlagal o strojih, je s ponosom pokazal na “kleine ... und grosse Orgel”.

Muzika

Nekje so zapisali, da Mr. Quintron dela svojim orglam to, kar je Jimi Hendrix delal kitaram, in ker se mi misel dopada, vam jo z veseljem ponujam v pregovor. Morda se kdaj v negotovi prihodnosti v naših krajih odvije njegov koncert, a za zdaj kaže ciljati bolj v nosilce zvoka. Do njih v naših trgovinah na žalost ne boste prišli, saj je Mr. Quintron izdajal pri obskurni založbi Bulb, le zadnji izdelek je založila tudi pri nas znana, čudakom naklonjena Skin Graft Records. Mr. Quintron je doslej izdal štiri samostojne plošče: Internal Feedback, The Amazing Spellcaster, Satan is Dead in najnovejšo These Hands of Mine; pred dvema letoma je podžigal priredbe in “hite” skupine Oblivians na plošči s skrajno dolgočasnim naslovom Oblivians ... Play 9 Songs with Mr. Quintron. S tem dejanjem je bil našemu prostoru še najbližje, saj je plošča izšla ravno v času zadnjih izdihljajev obujanja garažnih zvokov pri založbi Crypt. To ni v redu, saj so udrihanje po bobnih, petje in močne kitare Oblivians potisnile ves njegov čar v ozadje. Neskončno privlačne pa so Quintronove mešanice stilov od gospela in rockabillyja do r’n’r in bluesa, s katerimi se neprestano giblje nekje na meji med zafrkljivim idiotizmom in genialnostjo. S psihotičnim obujanjem divjih ritmov, ki naše riti sili v akcijo, si nas Mr. Quintron skratka na veliko privošči.

Turisti

Privošči pa si še marsikaj. Na primer zgodbo o tem, kako so njegovi starši leta 1917 zbežali pred revolucijo v Rusiji, hudi naglici navkljub s seboj uspeli pripeljati orgle (od tod SM ljubezen do tega inštrumenta), se nastanili v Dakoti (enkrat pravi, da v Severni, drugič v Južni) in tam preživeli 10-člansko družino. Ko je odrasel, jim je pobegnil v Chicago (tam naj bi igral v bendih Duotron in Math), od tod pa se je v začetku devetdesetih preselil v New Orleans in zaživel kot Mr. Quintron. Ker mi je na ušesa prišlo, da na tem svetu obstajajo že revolucionarni turisti (in se ob tem sprašujem, kje so revolucionarji), pa turistom glasbene sorte na znanje polagam še to, da si je naš nori glasbeni znanstvenik v prostorih svojega laboratorija privoščil tudi glasbeni bar/klub The Spellcaster Lodge. V devetem okrožju New Orleansa ga je postavil na 3052 St. Claude in se odločil, da v njem tu in tam priredi svoje org(l)ije, kdaj drugič pa povabi na špil kakega drugega predstavnika v podzemlju skritih obskurnih biserov.

Ebola

* Nepravično bi bilo, da bi prispevke Miss Pussycat omejili na zunanji videz in teh nekaj skromnih glasbenih udejanjanj, zato skesano priznavamo, da pred nastopi z Mr. Quintronom z vajeti spusti stranski projekt Flossie and the Unicorns (zadnje čase počiva, ker so nekatere članice zapadle v nepredvidljive pubertetniške čase) ali pa vsaj uprizarja prav zanimive lutkovne predstave, v katerih globoko umuje o takih nesmislih, kot so plačevanje telefonskih računov, vsakodnevno odhajanje na delo, ali pa najde čas, da živali poduči v igranju kitare. Nenazadnje je treba priznati tudi, da je Miss Pussycat žena Mr. Quintrona.