Saga o pianistih - 4. del

Je bil prej pianist ali njegov učitelj?

Saj poznate tisto zgodbo o kuri in jajcu? Verjetno si ne bomo nikdar edini, ali je najprej kura izlegla jajce, iz katerega se je izvalil piščanec, ki je zrasel v še eno kuro, ali pa je bilo najprej jajce, iz katerega je nastala kura. Tako bi se lahko spraševali tudi o pianistih in njihovih pedagogih. Se je najprej razvil pianist in je kasneje iz njega nastal klavirski pedagog ali pa je stvarnik najprej vdahnil življenje učitelju, ki je nato z vsem entuziazmom sprejel učenca in ga oblikoval v velikega pianista?

Kakorkoli obračamo zgodbo, resnic je lahko več. Oglejmo si na primer tole. Pisalo se je leto 1717, ko je v Franciji klavecinist Couperin napisal metodo igranja na instrument s tipkami - klavikord. Imenovala se je L'Art de toucher le clavecin (Umetnost igranja na klavikord) in je prva v množici metod igranja na instrument s tipkami, ki nastajajo vse do danes. Toda leta 1768 - šele 51 let po nastanku metode - je bil zabeležen prvi javni klavirski nastop v Franciji! Verjetno je bil Couperinov instrument drugačen od tistega, na katerem je bil izvajan ta prvi nastop, prav tako, kot se današnji instrumenti s tipkami razlikujejo od tistih izpred nekaj desetletij ali pa so toliko bolj drugačni, če jih primerjamo z onimi iz prejšnjega stoletja. Couperin je bil klavecinist, zato bi lahko rekli, da so se pianisti učili od čembalistov, ti od klavecinistov, pa virginalistov ... Nenazadnje, morda so bili pa izdelovalci klavirjev in njihovih prednikov tisto glavno gonilo pri oblikovanju pianistov, pardon, njihovih pedagogov? Očitno nas tudi pri pianistih kura in jajce ne bosta pripeljala daleč. Res pa je, da so klavirski pedagogi v desetletjih in stoletjih z osebnostjo in z znanjem krepko prispevali k razvoju pianizma, zato si raje oglejmo še nekaj primerov, ki to resnico potrjujejo.

Poleg Couperinove metode je vsekakor pomemben mejnik delo, ki ga je oblikoval Carl Philipp Emanuel Bach, sin še bolj slavnega Bacha. Versuch über die wahre Art das Clavier zu spielen (Esej o pravi umetnosti igranja na klavir) je nastal v dveh delih - v letih 1753 in 1762. Napisan je bil za čembaliste in klavikordiste, Bachova dognanja pa koristijo še sodobnim pianistom. Delo je prava biblija v malem, saj daje odličen vpogled v izvajalsko prakso osemnajstega in tudi naslednjega stoletja. Mnogi pianisti in skladatelji (med njimi Mozart) so se namreč tudi tedaj zgledovali po Carlu Philippu in prevzemali njegove izkušnje v lastni praksi. Kar se izvajanja okraskov tiče, pa lahko še danes v marsikateri glasbeni šoli, na steni sobe, v kateri poučujejo klavir, zasledimo razpredelnico, v kateri so upoštevana tudi Bachova navodila.

Ja, šole. Teh in podobnih institucij za poučevanje klavirja ter drugih instrumentov v času, ko je bil napisan Versuch, še ni bilo. Tudi Bach ni šel pisat knjige zato, da bi bila njegova metoda poučevanja zbrana na enem mestu (kot delajo njegovi nasledniki). Bil je cenjen skladatelj in izvajalec, medtem ko njegovo pedagoško delo v biografijah ni posebej poudarjeno (zdaj smo pa tam: najprej je obstajal pianist!). Pravzaprav je učitelj začel javno podobo dobivati šele v času klasicizma, lik pedagoga kot individuuma pa je oblikovala šele posameznikom naklonjena romantika. Morda pa je bil eden vzrokov, da so učitelji začeli izstopati kot posamezniki, tudi materialistične narave. Ko jih nista več podpirala dvor in cerkev v baroku, so si glasbeniki morali začeti služiti denar drugače, denimo z zasebnim poučevanjem klavirja. Istočasno je igranje klavirja postalo modno in v takih časih postanejo učitelji klavirja vse bolj iskani. (Kaže, da je tako tudi v našem času; po anketi, narejeni septembra v Sloveniji (Delo, 27. september 1999, str. 9), se poleg športa - 36.7 %, v prostem času otroci najbolj udeležujejo glasbenih šol - 17.1 %. Znano je, da je v glasbenih šolah prav učencev klavirja največ, tudi drugod po svetu najdemo podobne rezultate.)

Poučevanje klavirja je sčasoma dobilo večjo organiziranost v šolah. Medtem ko je bil v Parizu prvi konservatorij ustanovljen že leta 1795, je Slovenija dobila prvo glasbeno šolo v Filharmonični družbi leta 1862 (pred tem so klavir poučevali v čitalnicah). Dvajset let kasneje je Glasbena Matica ustanovila šolo v Ljubljani - in na tej osnovi je v Sloveniji do danes zrasla široka veja glasbenih šol. Šole kot institucije imajo prednosti, saj imajo izdelane programe, po katerih lahko učenec dobi potrdilo za znanje, obenem pa državne službe nudijo več socialne varnosti naraščajočemu številu učiteljev. Organiziran pouk klavirja je sočasno s poustvarjalno in ustvarjalno prakso v vsaki državi dobival določeno podobo. Tako so se sčasoma artikulirale nacionalne šole. Nemci so začeli sloveti po smislu za urejenost in logiko, ki prevevata tudi skladbe nemških skladateljev. Francozi skladno z glasbo skrbijo za eleganco izvajanja, njihov čar pa je ves čas pod strogim nadzorom enakomernega ritma, zaradi katerega zveni glasba morda bolj 'suho', kot bi si jo na primer radi predstavljali čustveni slovanski narodi. Med njimi so najbolj distinktni prav Rusi, katerih sloves je zlasti v osemdesetih letih, pa tudi pred tem in kasneje, privlačil tudištudente klavirja nekdanje Jugoslavije. Kako ne, saj je imela vrsta slovečih imen pianizma korenine prav v Rusiji. To so bili Rubinstein, Horowitz, Richter, Gilels, v Ljubljani smo se navduševali nad pianistkama Virsaladze in Leonskajo, igral nam je tudi Žukov, iz ruske šole je izšel slovenskim poslušalcem priljubljeni Ivo Pogorelić, zadnja leta vodi pri nas klavirske seminarje Igor Lazko, že nekajkrat je v Sloveniji (zadnja leta v gradu Podsreda na Kozjanskem) vodil poletni tečaj klavirja Estonec (Estonija je bila del Sovjetske zveze, zato tudi pod močnim vplivom ruske kulture) Arbo Valdma, pred njim pa še Rus Leonid Brumberg.

Za študente klavirja je zelo pomembno, da se odločijo za študij na šolah, ki imajo sloves dobre odskočne deske za uspešno kariero (običajno gre za kariero koncertnega pianista), še bolj pa je zanje bistveno, da izberejo primernega učitelja. Dokaz za to je utemeljitelj ruske šole Genrich Gustavovič Nejgauz (12. 4. 1888 - 10. 10. 1964; včasih lahko njegovo ime zasledite zapisano kot Heinrich Neuhaus). Bil je odličen pianist, hkrati pa je vzgojil vrsto slavnih imen, kot so Emil Gilels (1916-1985), Svjatoslav Richter (1915-1998), sin Stanislav Nejgauz (1927-1980), Leonid Brumberg (1925), Igor Žukov (1936), Eliso Virsaladze (1942), Radu Lupu (1945) in Igor Lazko (1949). Njegovi učenci so (bili) priznani pianisti, ki so že pustili močan pečat tudi novi generaciji pianistov.

Nasledniki Nejgauza so obenem nasledniki njegovega učitelja Leopolda Godowskega, slavnega pianista z začetka tega stoletja. Zanimivo, da Godowsky sam v življenju ni imel učitelja, saj je bil skorajda samouk. Ali, kot je zapisal proti koncu življenja: "Zelo bi bil vesel, če bi resnici na ljubo lahko potrdil, da sem bil Lisztov učenec ali učenec kakega drugega uglednega učitelja, toda nisem bil. V življenju nisem imel treh mesecev klavirskih lekcij." Godowsky se je sicer v času, ko je bil v Parizu, srečeval s pianistom in skladateljem Camillom Saint-Saënsom. Toda biografije napačno trdijo, da je bil Saint-Saëns njegov učitelj, četudi mu je Godowsky na njegovo željo večkrat igral. Pri Godowskem se torej konča oziroma začne serija veje uspešnih pianistov in takšna linearna primerjava učiteljev in učencev ni zgolj naključje. Pri izbiri učitelja je namreč važno, da izhaja iz pianistične šole, ki ima tradicijo. Tako ima tradicija klavirske igre, ki jo je mojstrsko obvladal Čilenec Claudio Arrau (1903-1991), korenine celo v Beethovnu. Ta je učil Czernyja, ki je bil Lisztov učitelj, Liszt je med drugimi poučeval tudi Martina Krauseja, učitelja Arraua. Ob podobni primerjavi lahko oblikujemo prave sheme, podobne družinskim drevesom. Kot primer si oglejmo drevo nekaterih pomembnejših francoskih pianistov in učiteljev, aktivnih pred letom 1925, ki ga je oblikoval dr. Charles Timbrell s Howard University v ZDA:

Pradher Marmontel Kalkbrenner

Diémer Planté Le Couppey Stamaty Chopin

Decombes

Herz Marmontel Chéné Saint-Saëns Mathias

(sin)

Fissot Pugno

M. Jaëll Selva

Risler Long Risler

Cortot Cortot

Lazare - Lévy

Nat Philipp

R. and G. Cassadesus

Ciampi

Za nas je v tem prikazu verjetno še najbolj zanimiva črta Chopin - Decombes - Cortot; če ste med tistimi, katerih učitelja učitelj (ali pa učitelj slednjega) je bil veliki Cortot, potem ste celo prapra(pra)učenec še večjega Chopina (toda še vedno Vam priporočam, da vztrajno vadite)!

Tisti, ki se odločajo za študij klavirja na visokih šolah, imajo pogosto ambicije postati dobri koncertni pianisti. Zelo pomembno vlogo pri razvoju pianističnih spretnosti in sposobnosti imajo prav učitelji, zato so študentje običajno najbolj uspešni takrat, kadar jih vodi pedagog, ki je tudi sam spreten pianist. Največjo doto lahko dajo študentu prav pianisti, ki so tudi sami dejavni. Ni pa seveda pravilo, da je odličen pianist hkrati odličen pedagog. Odličen pedagog je stalno prisoten in tako spodbuja študenta, koncertni pianisti pa lahko v množici angažmajev bolj skrbijo za lasten uspeh kot za študentovo integriteto; je pa tudi znano, da koncertni pianisti, ki sami nikdar niso imeli (tehničnih) težav, težje pomagajo rešiti probleme študenta.

Res je, da se pojma klavirski pedagog in pianist često tesno prepletata. Težko je biti oboje hkrati in obenem uspešen na obeh področjih. Povsem mogoče je biti samo dober koncertni pianist in se ne posvečati poučevanju (če seveda pianistu finančno ustreza). Težko pa je biti dober pedagog in istočasno ne imeti stalnega stika s klavirjem; često se zgodi, da pianisti, ki so imeli na začetku študija ambicije postati koncertni pianisti, ob koncu študija razočarani popustijo tej želji zaradi poučevanja. Da ne bi bilo poučevanje zgolj izhod v sili, je v svetu v zadnjih letih veliko prizadevanj, da bi se študent klavirja in tudi klavirski pedagog čim bolj zavedala vloge in vpliva, ki ju ima pianist kot učitelj. Visokošolski programi so oblikovani tako, da se pianist lahko že med študijem pripravi za pedagoško delo. Klavirskim pedagogom, ki delo opravljajo profesionalno, pa je ponujeno še dodatno izobraževanje predvsem v obliki seminarjev. Obstajajo in nastajajo združenja, ki povezujejo učitelje klavirja, skrbijo za njihovo dodatno izobraževanje, ob katerem jih bogati tudi druženje s sebi enakimi. Za Slovenijo sta pomembni zlasti dve taki združenji: eno je Mednarodna konferenca klavirskih pedagogov, ki jo je v ZDA oblikoval in ustanovil prav slovenski pianist Benjamin Šaver in se je vsako leto (letos tretjič) udeležijo tudi slovenski klavirski pedagogi. Drugo tako združenje pa obstaja že od leta 1979. To je EPTA - European Piano Teachers Association (Evropsko združenje klavirskih pedagogov), ki povezuje društva domala vseh evropskih in tudi že drugih držav. Za Slovenijo je to združenje toliko bolj aktualno zato, ker smo pred dobrim letom z Društvom klavirskih pedagogov Slovenije tudi sami postali člani EPTE. Kaj več o delovanju EPTE in naših vključevanjih vanjo v nadaljevanju v prihodnji številki.

Damjana Zupan