Pogovor z Mojco Menart in Markom Letonjo

Slovenska filharmonija na poti v četrto stoletje

Pretekli mesec je orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom umetniškega vodje, dirigenta Marka Letonje, gostoval v Veliki Britaniji s petimi zelo odmevnimi koncerti, ob tem pa izvedel vse načrtovane abonmajske koncerte doma. Intenzivni začetek sezone kaže, da bo ta ansambel kljub vsem oviram, ki mu jih na pot postavlja naša vrtičkarska kulturna scena, bodro odmuziciral v novo tisočletje in še naprej, eminentni obletnici svoje hiše naproti.

Letonja: Gostovanje v Veliki Britaniji je bilo za orkester izredno naporno, v petih dneh smo izvedli pet koncertov, v hotel smo se vračali pozno ponoči in v zgodnjih jutranjih urah spet odhajali. Ves ta čas smo imeli prost le en dopoldan. Koncertirali smo na dan prihoda in tudi na dan odhoda. V odlični organizaciji tujih agentur in zahvaljujoč naši dobri notranji organizaciji nam je uspelo izvesti zelo zahteven projekt na samem začetku sezone. Čeprav smo tik pred odhodom odigrali prvi abonmajski koncert modrega abonmaja, tik po vrnitvi pa odprli oranžni abonma, delo orkestra ni bilo moteno, na kar smo lahko ponosni. Orkester je od 10. septembra, ko so se začele vaje za Varaždinski festival in za koncerte v Ljubljani, v polnem pogonu in delež vsakega posameznika je bil ob tej obremenitvi izjemen. Zavedati se moramo, da skoraj vsi naši glasbeniki igrajo na vseh koncertih. Zato mislim, da naša terminska obremenitev popolnoma ustreza evropskim standardom in se nam ni treba sramovati pred tujino, ki nam jo dostikrat mečejo pod nos. Seveda se zavedamo, da lahko orkestri, kot je na primer Dunajska filharmonija, delajo na dveh prizoriščih hkrati, da na isti večer odigrajo operno predstavo in koncert, vendar nam to tudi jasno pove, da na obeh odrih niso isti glasbeniki. Priznani veliki orkestri imajo sto petinosemdeset članov, in ne sedemindevetdeset, kot jih ima naš.

Razlik v delovnih pogojih je še veliko. Pred vami sta dva težko združljiva velika projekta, kakršnih verjetno nobeden od omenjenih priznanih orkestrov ne bi načenjal hkrati. Kakšno programsko in gostovalno politiko ste začrtali?

Letonja: Slovenska filharmonija si že dalj časa prizadeva razširiti dejavnost tudi v tujini. Pri tem so težave seveda predvsem finančne, a dostikrat tudi terminske. Zaradi izredno nabitega urnika je težko najti dva "prosta" tedna, kolikor najmanj zahteva organizacija enotedenske turneje. Čas, ki ga potrebujemo za gostovanje, povzroči zelo spremenjen ritem abonmajskih koncertov, zato si več kot dve turneji na leto naš orkester ne more privoščiti. Ob dobri povezavi z agencijami v Nemčiji, v prvi vrsti z agencijo Schmidt iz Hannovra, ki je organizirala nedavno turnejo po Veliki Britaniji skupaj z angleško agencijo Van valsum iz Londona, si prizadevamo, da bi se turneje organizirale samo takrat, kadar so lahko zares dobro pripravljene, in to po umetniški in po organizacijski plati. Zelo dobro je, če lahko turnejski program najprej odigramo doma, ker so rezultati potem boljši, vendar je za to treba program načrtovati dve do tri leta vnaprej, kar je dostikrat zelo težko. Včasih nas namreč vabijo k zanimivim projektom, ki so večinoma posamezni koncerti v sezoni, ko ne moremo več ustrezno pripraviti vaj in spreminjati programov. Znano je, da bo v sezoni 2000/01 naša matična hiša zaprta zaradi prenove, in ker še ne vemo, v katerih prostorih bomo delovali, smo previdni. Ne bomo si mogli privoščiti ad hoc programov, čeprav imamo nekaj dobrih ponudb. Filharmonija nikoli ne trži projektov v tujini na ta način, da bi kdorkoli v hiši od teh koncertov imel bonitete. Zato so vsa gostovanja v omenjeni sezoni malenkost pod vprašajem. V načrtu imamo gostovanje na Luzernskem festivalu, kjer bomo skupaj s Komornim zborom in z luzernskim zborom pod vodstvom Josefa Scheidegerja izvedli In tera pax Franka Martina. Program bo na sporedu tudi pri nas, in to v vokalnem abonmaju.

Je združitev s Komornim zborom v hišo prinesla programsko osvežitev?

Letonja: Seveda, skupaj lahko izredno popestrimo programe. 27. januarja bomo stoletnico Verdijeve smrti obeležili v vokalnem abonmaju z izvedbo Rekviema. Podobno bomo lahko zanimivo sodelovali pri Bachovi glasbi – bliža se 250. obletnica njegove smrti. V 20. stoletju je problem igrati baročno glasbo z orkestrom. Danes je izvedbena praksa tako specifična, da se z njo ukvarjajo specializirani ansambli, približno tako kot s sodobno glasbo. Pogovarjal sem se z nekaterimi skladatelji in pravijo, da je zanje orkestrska glasba nezanimiva in da vidijo svoje delovanje v manjših komornih zasedbah … Zbor je bistveno boljši nosilec Bachove glasbe kot orkester in program smo skupaj oblikovali tako, da nosilni del pripade zboru, orkester pa sodeluje le v nekaterih segmentih.

Da se vrnem h gostovanjem. Dogovarjamo se tudi za septembrske koncerte v Pragi, Brnu in Bratislavi, kjer pa imamo zaradi neskladij med njimi težave. Prav pri tem gostovanju sem želel dati obeležje nekdanjim skladateljem in dirigentom, ki so povezovali Prago in Ljubljano. Mislim predvsem na Vaclava Talicha. V spored bi uvrstili skladbe, ki jih je Talich dirigiral v Ljubljani, bodisi slovenskih bodisi čeških avtorjev.

Za sezono 2001/02 pripravljamo - že zaradi naše tristoletnice – čim boljše dogodke doma. Verjetno bomo morali ustrezno podaljšati tudi število vaj, potrebnih za posamezen projekt, ki je trenutno vezan na štiri vaje in generalko. Mislim, da ni sramota ali podcenjevanje, če za izdelavo dobrega koncertnega dogodka potrebujemo več vaj kot, na primer, Londonski simfonični orkester, ki lahko program izvede z eno vajo in generalko. Veliko koncertov tujih orkestrov sem poslušal in moram reči, da se takrat, ko je projekt narejen z eno vajo in eno generalko, tudi pri najboljšem orkestru sliši. Tendenco ekonomskega stiskanja terminov, ki je prisotna povsod po svetu, je treba zelo trdo zavrniti in se zavedati, da so vsi veliki dirigenti tudi za program, za katerega mislimo, da je lažji, zahtevali po deset in več vaj. Če nam bo uspelo priti do takih dirigentov, ki imajo čas na desetih vajah kaj povedati, jih bomo z veseljem angažirali. V prihodnji sezoni se bomo usmerili predvsem v to, da bodo naši koncerti na čim višji izvedbeni ravni. Če nam turneja v Pragi ne bo uspela, bomo poskušali za programe, posvečene glasbenikom, ki so bili kakorkoli povezani z Ljubljano, kot so poleg Vaclava Talicha še Fritz Rainer in seveda Mahler, Beethoven, Paganini, Brahms, Haydn, najti sodelovanje z državami, iz katerih so ti skladatelji in dirigenti prihajali. Če strnem bistvo: turneje bomo poskušali pripraviti v obliki najmanj enotedenskih gostovanj, kakršno je bilo tokrat v Veliki Britaniji, v jubilejni sezoni pa se bomo osredotočili samo na uvrstitev naših abonmajskih koncertov v tujino, in to po možnosti prek kulturnih atašejev v tematskih povezovanjih.

Kako se dogovarjate z agencijami, koliko lahko na teh turnejah promovirate slovensko glasbo?

Letonja: Sodelovanje z agencijo Schmidt je zelo plodno. Pri njih najbolj cenim to, da ne zahtevajo povratnih uslug. Gostovanje bazira izključno na kvaliteti orkestra in zanimivosti Slovenske filharmonije v tem srednjeevropskem prostoru. O programih in solistih se dogovarjamo skupaj glede na želje organizatorjev koncertov. Politika Slovenske filharmonije je, v program uvrstiti slovensko skladbo, če je le mogoče in če projekti niso tržno komercialni, ko organizatorji koncert teže prodajo, kadar niso na sporedu sami šlagerji. A to je redko. Zavedamo se svojega poslanstva, da smo nosilci slovenske kulture. Na prejšnji turneji v Veliki Britaniji smo na vseh koncertih igrali Kozinovo Belo Krajino, tudi na gostovanju v Schleswig-Holsteinu pred slabim letom smo vključili skladbo Antona Krstnika Dolarja, ker je šlo za koncert baročne glasbe.

Menart: Z izvajanjem slovenskih del v tujini je zelo različno. Tudi pri tokratni turneji smo vztrajali, naj bi ne minila brez slovenske skladbe, to nam je uspelo z izvedbo Musique funebre Primoža Ramovša na zadnjem koncertu v Norwichu. Posebej nam je bilo všeč, da je v Swanseaju, kjer je bil letošnji festival posvečen izključno francoski glasbi, zato smo spored oblikovali po njihovih željah, po koncertu prišel k nam umetniški direktor, ki v septembru pripravlja festival sodobne glasbe, in pokazal posebno zanimanje za to, da bi se v prihodnosti tam predstavili samo s slovenskimi deli.

Koliko se v teh projektih angažira naša država?

Menart: Tokratno gostovanje v Veliki Britaniji je podprla z dostojnim vložkom, ker je pot izredno draga. K sreči se ni zgodilo, da bi dobili tretjino zaprošenih sredstev, kot se pogosto dogaja, in bi se nato morali znajti sami. To bi bilo nemogoče. Pri nas so žal sponzorji še vedno pripravljeni dati bistveno večje denarje v podporo športnim prireditvam.

Opažate drugod po svetu, da je princip financiranja gostovanj podoben ali je morda posluh sponzorjev za kulturo toliko večji?

Letonja: Seveda je, iz programske knjižice birminghamskega koncerta je to popolnoma jasno. Kaže pa tudi, da se zvezdniški sistem, po katerem se ves svet bori za to, da bi dobil na oder Dunajsko filharmonijo in petnajst ali dvajset najbolj zvenečih svetovnih orkestrov, že obrača proti sebi. Tokrat smo se v Birminghamu znašli med tremi gostujočimi orkestri v istem tednu. Pred nami je tam igral Gewandhaus iz Leipziga s Herbertom Blomstedom, takoj za nami pa Češka filharmonija z Askenazijem. Zdelo bi se nam normalno, da bi bila dvorana dvakrat popolnoma razprodana, na našem koncertu pa le na pol polna. Zgodilo pa se je nasprotno. Oba orkestra skupaj sta prodala manj kart kot Slovenska filharmonija, to je bilo za vse nas izredno presenečenje.

Ste lahko ugotovili, kaj je bil vzrok?

Letonja: Botroval je splet srečnih okoliščin. Občinstvu je očitno ugajal spored, morda mu je še ostalo v spominu uspešno gostovanje orkestra Slovenske filharmonije s pianistko Dubravko Tomšič pred dvema letoma, pripomogel je seveda naš tokratni solist, mladi angleški up, violinist Matthew Trusler, pokazalo se je tudi, da je sobota dober dan za koncert.

Menart: Ko sva šla z glavnim orkestrskim agentom agencije Schmidt pred koncertom k direktorju Symphony Hall gospodu Jovetu, je bil prvi stavek: "Ne morete misliti, kaj se je zgodilo. Pred dvema dnevoma je imel orkester Gewandhaus 900 poslušalcev, za jutrišnji koncert Češke filharmonije je prodanih 700 vstopnic, za Slovensko filharmonijo danes pa 2200." Naslednji dan smo zvedeli, da je bil direktor močno v dilemi, kaj storiti, ker je imel dan za nami na sporedu Češko filharmonijo in se je bal prazne dvorane. Hotel je naš koncert terminsko prestaviti ali celo odpovedati, a se je k sreči nazadnje le odločil tvegati. In ne samo, da je bila dvorna polna, občinstvo je naš orkester izredno lepo sprejelo.

Letonja: Veseli me, da včasih kvaliteta ali zanimivost nekega gostovanja ne sloni samo na slavnem imenu. Tu seveda vidimo priložnost za bodoča gostovanja. Jasno pa je, da kolikor bolj bo Slovenska filharmonija v tem prostoru prisotna, toliko bo zrasel njen "rating", več bo možnosti, da se bo gostovanje lahko pokrilo samo. Mislim, da Slovenska filharmonija ni orkester, ki bi moral sam, iz denarja, ki ga pridobi z gostovanjem, financirati lastno dejavnost, ampak da kot nacionalni orkester z gostovanjem promovira Slovenijo in potrjuje njeno kvaliteto.

Kaj pa častitljiva obletnica Slovenske filharmonije? Je ta podatek, ki potrjuje dolgo kulturno tradicijo še vedno manj znane dežele, vabljiv za organizatorje?

Letonja: Ta podatek povem vselej, tudi kadar nastopam z drugimi orkestri. Ponavadi so v tujini presenečeni, še posebej, ko zvejo, da prihajam iz mesta, kamor so nekoč pošiljali partiture Haydn, Beethoven, Paganini, da so pri nas dirigirali Mahler, Talich in Rainer. Mislim, da to sicer igra določeno vlogo, še posebej pri ponovnih vabilih, vendar ni ključnega pomena.

Menart: Našo tradicijo seveda neprestano poudarjamo, vnašamo v vsa gradiva. Večinoma podatek deluje kot kuriozum, seveda pa ne kot zagotovilo kvalitete. Sami bi si želeli, da bi imel več odmeva.

In kako čisto konkretno rešujete sovpadanje dveh tako težko združljivih projektov, kot sta obnova matične hiše in obeležitev častitljive obletnice?

Menart: Trenutno smo v precej težkem položaju. Upam, da bodo stvari takrat, ko bo vaša revija izšla, že jasne, ta hip pa kažejo resnično slabo. Želeli bi si, da bi bilo na višji, državni ravni samoumevno, da je hišo treba obnoviti in ustanovo preseliti s kožo in kostmi v drug prostor. Odvijajo se sestanki, pregledali smo že veliko dvoran, Cankarjev dom je zelo zaseden in si ne predstavlja, da bi v tem času gostil še Slovensko filharmonijo, tako da konkretnega odgovora ne morem dati, a se zavedam, da ga moramo čez 14 dni vedeti. Iščemo seveda prostore, ki bi jih lahko uporabljali 24 ur na dan, saj gre za celovito delovanje zavoda.

Kaj pa obnova po delih?

Menart: To bi, prvič, postopek izredno podražilo in tudi podaljšalo, drugič pa so dotrajane prav temeljne napeljave, električna, vodovodna, in je preprosto nujno in najbolj racionalno celo hišo izprazniti.

Letonja: Pri vsej stvari gre še najmanj za dvorano, ta je akustično idealna in je ne bomo spreminjali. Bistvena dela so potrebna predvsem v kleti, to pa vemo, kaj pomeni. Morda si marsikdo ne zna predstavljati, da nam za dobro delovanje ni potrebna le dvorana, ampak tudi prostori za vodenje, za arhiv, da ne govorimo o individualnih vajah. Mnogi glasbeniki nimajo možnosti vaditi doma, saj gre tudi za zelo velike in zelo glasne inštrumente.

Ko že omenjate glasbila, kako je z njimi na turnejah? Kaj peljete s sabo?

Letonja: Vse. To je danes normalno, ker vsakdo najraje igra na inštrument, ki ga dobro pozna. Vsak umetniški vodja želi glasbenikom zagotoviti inštrumente ustrezne kvalitete, zato neradi tvegamo. Zgodilo se nam je, na primer, da smo na turnejo odpeljali samo eno harfo, ker nam je harfistka iz Rima, ki jo naše glasbenice poznajo, dala na razpolago krasen uglašen inštrument, na naslednjem koncertu turneje v Valencii pa smo dobili harfo, ki je zvenela skoraj kot citre … Ponekod se celo zgodi, da v dvorani ni pultov, ker pričakujejo, da bo orkester vso opremo pripeljal s seboj. Večinoma inštrumente pošljemo s kamionom, se pa zgodi tudi, da z letalom. V Rim in Valencio, kjer smo igrali z Rostropovičem, smo preprosto celoten inštrumentarij z osmimi kontrabasi, timpani, harfo naložili v letalo. Po dolgih letih sta Slovenski filharmoniji namreč uspeli dve investiciji, ki sta izredno pomembni za delo. Nabavili smo nove orkestrske stole, to močno pripomore k uglednosti koncertov in seveda snemanj, saj so prejšnji znatno zvočno motili, obnovili pa smo tudi zaboje za prenos glasbil. S temi, ki so izdelani po normativih letalskih družb, lahko inštrumente prepeljemo kot kargo.

Menart: Kadar je časa dovolj in kadar je turneja daljša s koncerti v več mestih, kot je bila tokratna v Veliki Britaniji, pa je racionalnejši prevoz s kamionom.

Največji reveži so torej pianisti. Imate tudi slabe izkušnje?

Menart: Prav v Norwichu, kjer je v 5. Beethovnovem klavirskem koncertu z našim orkestrom nastopil odlični Stephen Kovacevich, je bil klavir zelo slab. Organizator se je opravičeval, a to na samem koncertu nič ne pomaga.

Za organizatorje koncertov so zanimivi solisti pomembni. Na zadnji turneji ste imeli dva privlačna izvajalca, prejšnjikrat ste v Veliki Britaniji gostovali z Dubravko Tomšič. Pripomorejo te navezave k prodoru v svet?

Letonja: Seveda, in nasprotno. Prek teh sodelovanj nas spoznavajo in so pripravljeni priti tudi k nam. Za nas pa je zelo koristno, da v tujini srečujemo mlade nadobudne soliste, ki po prvih izkušnjah z našim orkestrom, tako kot na primer violinist Matthew Trusler, radi pridejo koncertirat k nam. Navada je, da umetniki v kurikulumu omenijo, kdo in kje jim je ponudil prvi koncert v tujini. Tudi tako se lahko promoviramo.

Medijsko je vaša tokratna turneja pri nas kar bogato odmevala, to se ne zgodi pogosto.

Menart: Z nami sta bila urednica Radia Slovenija in novinar Dela, prvič smo imeli s seboj tudi filmsko ekipo umetniškega programa Televizije Slovenija, ki pripravlja umetniški portret Slovenske filharmonije ob tristoletnici. V decembru bo ta program ob pregledu umetniških dosežkov v tem letu pripravil daljšo oddajo posebej o tej turneji. Medijske odmeve iz Britanije pa še čakamo.

Letonja: Navajeni smo, da precej dolgo traja, preden jih dobimo v roke. O medijski prisotnosti in odmevnosti glasbene kulture nasploh pa debate raje ne načenjajmo, to je posebno poglavje …

Kaja Šivic