Letnik: 1999 | Številka: 11 | Avtor/ica: Marko Jenšterle

Kubanski glasbeniki

Med bojkotom in slavo

Na prvem letošnjem koncertu znamenite kubanske skupine Los Van Van v ameriškem Miamiju, 9. oktobra letos, se je zbralo več kot 6000 ljudi. Toda organizatorji so imeli dobiček le od 2000 prodanih vstopnic, kajti okoli 4000 ljudi v dvorano Miami Arena sploh ni vstopilo. Pred njo so namreč glasno protestirali proti nastopajočim in organizatorjem koncerta, saj je šlo po njihovem mnenju za propagando politike Fidela Castra.

Los Van Van, ki smo jih pred leti videli tudi v Ljubljani, namreč že dobrih 30 let delujejo na Kubi in ena od šal, ki kroži o njih, je tudi ta, da bo nekoč v enciklopediji pod pojmom Fidel Castro pisalo, da je “diktator, ki je vladal v času skupine Los Van Van”. Skupina je doslej že nekajkrat nastopila v ZDA, vendar tokrat prvič v Miamiju, osrednjem centru kubanske politične emigracije. Skrajnost teh izseljencev je znana že dalj časa, na svoji koži pa so jo občutili tudi mnogi v Ameriki živeči kubanski glasbeniki. Recimo, leta 1997 je njihova žrtev postala Gloria Estefan, saj se je v pismu časopisu The Miami Herald zavzela za to, da bi tudi glasbenikom s Kube omogočili nastopanje v Miamiju. Tedanji mestni predpisi so to izrecno prepovedovali, glasbenica pa je predvsem pozivala k spoštovanju svetovno znane in tako opevane “ameriške svobode govora”. Reakcija, ki je sledila, je bila zanjo katastrofalna. Radijske postaje v Miamiju so nehale predvajati njene pesmi in jo začele obtoževati komunizma, na znameniti ulici Calle Ocho so celo sežigali njene zgoščenke. Tudi okoli dvesto udeležencev koncerta pianista Gonzala Rubalcabe so doleteli napadi emigrantov, živeča legenda kubanske glasbe Compay Segundo pa je moral septembra lani na prvem nastopu v Miamiju prekiniti koncert, ker so neznanci sporočili, da je v dvorani nastavljena bomba. Ko so dvorano preiskali, je nadaljeval koncert, po njem pa novinarjem dejal, da se ne boji nikogar, saj ima že 90 let, s kitaro pa lahko naredi več kot s puško. Ob nastopu skupine Los Van Van je zanimivo mnenje v Miamiju živečega kubanskega trobentača Artura Sandovala, ki je izjavil, da “Los Van Van predstavljajo kubansko vlado, zato je nesprejemljivo, da lahko nastopajo v Miamiju”. Sandoval je bil namreč leta 1997 žrtev ameriške politike, saj mu zaradi nekdanjega članstva v komunistični partiji niso hoteli dati ameriškega državljanstva. V ZDA je emigriral leta 1990, sredi mednarodne turneje, medtem je prejel grammyja in nastopil v Beli hiši, članstvo v komunistični partiji pa je pojasnjeval s tem, da je zavrnitev vstopa v partijo na Kubi pomenila kopanje lastnega groba. Sandoval je prvo ploščo, izdano v emigraciji, naslovil Potovanje v svobodo (Viaje a Libertad). Po svoje je nastop Los Van Van bojkotiral tudi glasbenik Willy Chirino, prav tako v Miamiju živeči Kubanec. V času koncerta Los Van Van je priredil gala srečanje s koncertom ob posebni polnitvi ruma družbe Bacardi za leto 2000. Bacardi je za kubansko emigracijo še posebej boleča točka; to svetovno znano destilarno ruma je namreč Fidel Castro po revoluciji leta 1959 nacionaliziral. Bacardi je sicer tedaj nekaj obratov prenesel iz države in je še danes verjetno najbolj znana tovarna ruma na svetu, vendar je večina obratov in predvsem zgodovinsko pomembne dokumentacije ostala na Kubi.

Zaradi ozračja, ki že dolgo vlada v Miamiju, so tudi organizatorji sejma MIDEM zagrozili, da bodo srečanje prenesli v druge kraje, kajti kubanski glasbeniki so v zadnjem času postali prava svetovna atrakcija, v Miamiju pa jim preprečujejo nastopanje. Zanimanje za Kubance se je seveda začelo po izidu plošče A Toda Cuba le Gusta zasedbe Afro-Cuban All Stars, višek pa doseglo s projektom Buena Vista Social Club, ki je prejel tudi grammyja. Splošno prepričanje je, da za vsem skupaj stoji Ry Cooder, vendar je glasbenik Juan de Marcos v nedavnem pogovoru za mehiški dnevnik La Jornada razkril pravo ozadje fenomena, saj je dejal: “Če hočete prodajati glasbeni izdelek, potem je treba najprej ustvariti mit. Naš prvi namen sploh ni bil posneti ploščo Buena Vista Social Club. Želeli smo le zbrati afriške in kubanske glasbenike različnih generacij, predvsem tiste manj znane in pozabljene. V zasedbi Afro-Cuban All Stars naj bi zmešali kubansko in afriško glasbo, zraven pa smo povabili še Rya Cooderja, ki bi prinesel vplive rocka in bluesa. To, da je Cooder prišel v Havano in poiskal glasbenike ter z njimi posnel ploščo, je čista izmišljija. Gre za mit, ki smo ga nekako ustvarili skupaj z mediji in z namenom, da bi plošče čim bolje prodajali. Ker pa afriški glasbeniki zaradi problemov z vizumi niso mogli priti na Kubo, smo ploščo A Toda Cuba le Gusta posneli le s Kubanci in Cooderjem. Ruben Gonzalez je bil tedaj še popolnoma neznan pianist, po koncu snemanja pa so bili nad njim vsi navdušeni, še posebej producent Nick Gold, zato smo nemudoma posneli ploščo Buena Vista Social Club in nato kot tretjo Introducing Ruben Gonzalez.”

Četudi torej kubanski glasbeniki le s težavo prebijajo blokado, ki jim jo vedno znova postavljajo v Miamiju, je v zadnjem času mogoče opaziti njihovo neverjetno popularnost predvsem v Evropi; pri tem gre v prvi vrsti za glasbenike iz projekta Buena Vista Social Club, saj so se doslej predstavili na največjih festivalih svetovne glasbe (med drugim tudi na Drugi godbi v Ljubljani), Juan de Marcos pa vzroke za to pojasnjuje z besedami: “Kubanska glasba je za Evropo postala duhovna nujnost. Večina ljudi na tej celini ima rešene materialne probleme, ukvarja pa se z eksistenčnimi težavami. V tem velikem svetu živijo v popolni izolaciji, saj duha kolektivizma ni več. Zaprti so v majhne osebne svetove, kubanska glasba pa jim zdaj zapolnjuje prazen prostor. Ti ljudje ogromno delajo, in ko se zvečer utrujeni vrnejo na domove, sedejo pred glasbene stolpe, si na gramofone položijo ploščo in se v mislih preselijo v trope, kjer je vse čudovito, kjer se sinje modro morje preliva z idealnim podnebjem. To imaginarno in v resnici prazno področje torej zapolnjujemo Kubanci z našo glasbo.”

To napolnjevanje “evropske praznine” se danes pozna tudi kubanskim glasbenikom. Še pred nekaj leti so po svetu lahko nastopali le v mednarodni izmenjavi in bili za to največkrat poplačani s sramotnimi dnevnicami. Danes pa imajo tržno ceno, in tudi to je tisto, kar je izseljence ob koncertu skupine Los Van Van v Miamiju še posebej zmotilo. Povsod po svetu je namreč vedno več povpraševanja po avtentični kubanski glasbi in manj po njeni ameriški komercialno obarvani različici. Zaradi kubanske izolacije se je na otoku izvirna glasba (predvsem son, ki je osnova newyorške salse) vsa dolga leta še posebej ohranila.

Člani skupine Los Van Van so ob koncertu v Miamiju izjavili, da so tamkajšnji politični priseljenci s sistemom nadzorovanja hujši od Fidela Castra. Pred koncertom so namreč na nekaterih radijskih postajah zahtevali, naj s kamerami pred vhodom v dvorano posnamejo vse udeležence koncerta. Zanimivo je, da je to zamisel v anketi časopisa El Nuevo Herald podprlo kar 75 odstotkov bralcev, 25 odstotkov pa jih je bilo proti. Privrženci skupine so za ta pritisk hitro našli odgovor. Na koncert so prišli v karnevalskih maskah in z njimi še dodatno popestrili razpoloženje več kot dve uri dolgega žura, na katerem sta tudi rum in pivo tekla v potokih.

Marko Jenšterle