THE BLACK HEART PROCESSION

2

Touch and Go, 1999

Pravljice pišejo odrasli, pišejo jih za otroke, a ne morejo zamolčati krivic in gorja, ki jih obkrožajo v stvarnosti. Pravljice niso samo poučne, pravljični svetovi so polni tudi mračnosti, grotesknosti in celo zla realnosti. S takšnimi vtisi so me oblili The Black Heart Procession, ki niso niti za trenutek glasni. Umirjeno zasanjani, s pravljično atmosferičnostjo nežnosti ducata teme, slapov žalosti in osamljenosti src, a nikoli patetični, počasi lezejo pod kožo s klasično akustičnostjo. Ta ima bore malo skupnega z (neo)folk in (neo)country strujami, mrakobna poetičnost je bližja (neo)darkerjem, ki jim tudi ne pripadajo, kaj šele, da bi se z njimi istovetili. Uporabljajo drugačna sredstva, skrivnostna vez je morda le Edgar Allan Poe. Njihova progresivnost se začrtuje z neopredeljivostjo, njihova nevsakdanjost je ovita s čarobnostjo globoke teme, iz katere se oglašajo kot novoveški trubadurji. Kot brezčasna pravljica!

BIGor