JIMMY BOSCH

Salsa Dura

Ryko Latino/Nika, 1999

Portoriški pozavnist Jimmy Bosch je eno največjih odkritij aktualne latino glasbe. Že s prvo ploščo Soneando Trombon je požel odlične kritike, z drugim glasbenim izdelkom Salsa Dura zdaj samo še utrjuje svoje mesto.

Salsa, s katero Bosch zdaj tudi uradno označuje svoje glasbeno početje, pač v latinsko ameriški glasbi nekako stagnira, saj tu že dolga leta in celo desetletja kraljujejo bolj ali manj ista in že preverjena imena. Mladina je zato že zdavnaj začela posegati po precej udarnejši glasbi, v kateri so se tradicionalni karibski ritmi, kot so son, merengue, bachata, bomba, plena in drugi, pomešali s sodobnimi urbanimi zvoki hip hopa, housa in podobne glasbe. Da se ob tem trendu kdo odloči za osvežitev salse, je torej dovolj tvegano dejanje, in Jimmy Bosch je storil ravno to. Navsezadnje se je glasbenik doslej kalil ob velikih imenih, kot so Marc Anthony, Milton Cardona, Ray Barreto, Celia Cruz, Eddie Palmieri ..., to pa so vsekakor vplivi in izkušnje, ki jih ni mogoče tako enostavno zavreči. Boscha so mediji že kmalu po prvem CD-ju imenovali za najboljšega pozavnista sodobne latino glasbe, saj se je povrnil k izvirom newyorške salse, ne da bi pri tem izgubil stik z resničnostjo.

Njegova druga plošča Salsa Dura se tako začne z izjemno udarnima guaguancojem La Cacharra in mozambique/comparso Canta Mi Mozambique, a to je šele uvod v pravi pregled bogastva najrazličnejših ritmov, zvokov in jazzovskih improvizacij, saj nas več kot desetčlanska skupina nato popelje na pravo glasbeno popotovanje po Karibih. Boschev ansambel je namreč tokrat obogaten z vrsto znanih glasbenikov (Chucho Valdes, David Sanchez, Steve Turre, Ricky Gonzalez, Richie Flores) in pevcev (Herman Olivera, Efrain Vasquez in Efrain Morales); to še dodatno potrjuje splošno prepričanje, da je glasbenik s samo dvema izdanima ploščama v salso že vtisnil tudi svoj pečat.

Marko Jenšterle