MARTIN CARTHY

A Collection

Topic, 1999

Ko govorimo o karieri Martina Carthyja, pravzaprav lahko mislimo tudi na bogato zgodovino preporoda angleškega folka v zgodnjih šestdesetih letih. Martin Carthy - nekoč smo ga slišali tudi na naših odrih - je bil namreč eden ključnih in najbolj ustvarjalnih predstavnikov tega pri nas premalo znanega obdobja in gibanja ali, če hočete, trenda v angleški popularni glasbi.

Carthy je pred kratkim izdal novo ploščo - na teh straneh smo jo že ocenili -, pri njegovi založbi Topic (50 Stroud Green Rd, London N4 3EF, U.K.) pa so pred kratkim poskrbeli tudi za odlično kompilacijo z naslovom A Collection. Ta prinaša najboljše in najbolj vplivne Carthyjeve posnetke iz arhiva te odlične in menda najstarejše neodvisne založbe na svetu, kot pravi njeno reklamno sporočilo. Vpliv Carthyjevega glasu in pretanjenega kitarskega sloga - mogoče enega najbolj zanimivih v angleškem folku - je čutiti na skoraj vseh ploščah angleškega folka zadnjih štirih desetletij, še pomembnejši pa je mogoče Carthyjev vpliv na glasbo Boba Dylana in Paula Simona, saj je Carthyjev pogled na angleški folk tako presegel lokalne okvire. Vsakemu ljubitelju starih ameriških balad je kajpak jasno, da jih je večina prišla v Novi svet z Otoka. Na pričujoči plošči sta tako tudi skladbi Lord Franklin - to je Dylan z novim besedilom posnel pod naslovom Bob Dylan's Dream za drugo ploščo Freewheelin' Bob Dylan in v spremni besedi celo omenil Carthyjevo različico kot navdih - in še veliko bolj znana Scarborough Fair, ki je rabila za osnovo uspešnice priljubljenega dua Simon and Garfunkel. Carthyja sicer za vzornika navajata tudi Paul Weller in Richard Thompson. Na plošči s posnetki iz obdobja med letoma 1965 in 1970 so med drugimi še skladbe The Trees They Do Grow High, The Bloody Gardener in Davy Lowston, če naštejemo samo nekaj znanih tem iz bogatega in nenavadno raznovrstnega repertoarja tega trubadurja.

Ob pozornem poslušanju te Carthyjeve zbirke se mi je porodila posrečena primerjava. Toliko pesmi folka, kot jih je Bob Dylan uporabil za podlago avtorskim pesmim, je Martin Carthy v veliko bolj izvirnih različicah posnel za svoje plošče. Hočem reči, je že res, da Martin Carthy nima svojih pesmi, a kaj, ko je že ponarodele skladbe posnel v tako svežih in prepričljivih aranžmajih, da zvenijo kot njegove. Resnično užitek ga je poslušati!

Jane Weber