DJELI MOUSSA DIAWARA

FlamenKora

Melodie, 1998

Med poletnim prelistavanjem starih revij Folk Roots – priložnost je bila ravno pravšnja, Folk Roots je namreč julija praznoval dvajseti rojstni dan – sem opazila, da v zadnjih desetih in več letih malodane ni izšla številka, v kateri ne bi bil omenjen gvinejski glasbenik Djeli Moussa Diawara. Največkrat sicer le posredno; ob priložnostih, ko se pisci iz zadrege, ker jim ni uspelo ustrezno opisati neke nove plošče, ki jih je posebej navdušila, zmažejo tako, da jo primerjajo s koristovim albumom par excellence Direct from West Africa. Če jih zanese, napleskajo še dve ali tri o izkušnjah religiozne narave, ki so jih doživeli in jih še vedno doživljajo med poslušanjem Diawarove kore ob spremljavi akustične kitare, balafona in treh srhljivih, brezčasnih ženskih glasov. Dobro vem, o čem govorijo, saj tudi sama v življenju še nisem slišala bolj onstranske glasbe od Tiste, ki je leta 1983 priletela bliskovito kakor strela naravnost iz Gvineje. In je najbrž tudi nikoli ne bom, kajti Marija se ateistki ne prikaže vsak dan. Na Djelija Mousso je nenadno navdušenje evropskega poslušalstva in kritike tedaj komajda porajajoče se "svetovne glasbe" nad ploščo Direct from West Africa učinkovalo tako, kot uspeh in slava delujeta na vsakega neizkušenega in hvale ter priznanj nevajenega mladega umetnika. Namenil se je ponoviti neponovljivo. S podobno instrumentalno zasedbo in v istem neotradiconalnem slogu je posnel dva albuma, ki sta le bledo odsevala notranji žar prvega. Odtlej je korist tonil v pozabo v premem sorazmerju z naraščujočo kultnostjo prvenca, dokler ni tam enkrat okrog leta 1995 izginil neznano kam. In v neznano fantastičnem kraju je moral tudi biti, saj na lanski solistični plošči FlamenKora zveni kot prerojen. Bolj svetovljanski in manj zadržan. Edino, kar je ohranil iz starih časov, je zračno, neozemljeno podajanje glasbe, zaradi česar se zdi, da FlamenKora ni bila posneta v studiu, temveč nekje pod odprtim nebom. To ozračje enkratnosti je prisotno celo v skladbah, ki so bile več kot očitno ustvarjene z nasnemavanjem. Tudi naslov plošče zavaja. FlamenKora namreč ni niti "zlitje mandinške in španske glasbe" niti značilen izdelek svetovne glasbene proizvodnje tega trenutka. Vsaka podobna oznaka Diawarov dosežek pomanjšuje, da ne rečem žali. Pa ne zato, ker je s flamenkom v resnici obarvana samo naslovna skladba, ampak zategadelj, ker se tako očitno osebno izpovednega in tako izrazito inovativno zasnovanega dela, kot je FlamenKora, ne sme obmetavati z neosebnim in obrabljenim besednjakom. FlamenKora je uglasbena bajka z vabljivim začetkom, čudežno lepim jedrom (skladbe Flamenkora, Sabary in M'Dianamo) in jasnim, a nedorečenim sklepom. Čeprav ne razumem mandinščine, dobro vem, da se godi nekje na jugu Španije, v času, ko Amerika še ni bila odkrita in Timbuktu še ni ležal na koncu sveta.

Sonja Porle