KVARTET ARDITTI

Peter Ruzicka: String Quartets

ECM New Series/Statera, 1999

Kvartet Arditti morda res nima slovesa Kronos Quarteta, vendar pa je eden od najboljših godalnih kvartetov v svetovnem merilu, ki je uspešno realiziral tudi najtežavnejša dela sodobnih skladateljev. Tokrat se nam predstavlja s štirimi kvarteti Petra Ruzicke pod vodstvom Dietricha Fischerja-Dieskaua.

Poglobitev v glasbeni svet Petra Ruzicke pomeni neke vrste pogled v svet njegovih notranjih doživljanj, občutij in miselnih asociacij. Izbor štirih godalnih kvartetov je obenem zanimiv kot kronološki prikaz njegovega umetniškega razvoja, ki se je od eksperimentiranja z modernimi glasbenimi paradigmami usmeril v njihov odklon, z namenom, da bi našel glasbo v glasbi, novo pot v reflektiranju lastnih doživljanj v glasbi. Ruzicka je v šestdesetih letih sodeloval v projektu uživanja narkotikov pod zdravniškim nadzorstvom, to mu je pomagalo pri iskanju novih umetniških svetov. Pri tem nas nehote spomni na francoskega pisatelja Henryja Michauxa, ki je v romanih opisoval doživetja virtualnih svetov in duševnih razpoloženj pod vplivom droge. Ni naključje, da je Ruzicka sam iskal vzor pri pisatelju Celanu, kateremu je posvetil pet epigramov iz drugega godalnega kvarteta, imenovanega ... fragment ... Celan je v pesmih iskal vse bolj prečiščen jezik, osvobojen glagolskih oblik, dokler ni njegova poezija postala nekakšen izbor simbolov, ki so izražali ideje v karseda skopih besednih formulah. Ta ideja je močno vplivala na Ruzicko, ki je v petih delih izrazil čustveno krivuljo vse od popolne umirjenosti do ekstatičnih izbruhov. Prvi in zadnji epigram obrobljata in umirjata notranjo napetost dela, ki se proti sredini dramatično stopnjuje in približa idealu prečiščene glasbene vsebine. Skladba se v končnem epigramu izpoje v lirično tragičnem tonu, ki lebdi na meji slišnega.

Že programski naslov prvega kvarteta, Interspezione, nam pove, da gre za odsev notranjega sveta, za prikaz stanj zavesti, kot je dejal Ruzicka, katere različno zaznavanje časa vpliva na obliko dela. Po vzoru Bernda Aloisa Zimmermanna se je torej posvetil radikalizaciji časa v glasbi. Introspezione je umirjeno delo, ki zbuja številne aluzije na dela Beethovna in zlasti Weberna s sorodno tematsko vsebino. Osnovna ideja Webernovih Bagatelles - izraziti celoten roman z eno samo gesto, izraziti srečo z enim samim dihom - je na Ruzicko naredila velik vtis, zato ji je v Introspezione sledil tudi sam.

Tretji kvartet z naslovom ... Uber ein Verschwinden je nastal po skladateljevi umetniški krizi, po kateri se je dokončno odvrnil od pisanja glasbe kot take in se usmeril v iskanje tišine v njej, zato je delo v celoti pisano zelo rahlo. V njem se prepletata občutje tragičnega in poskus uglasbene besedne forme. Glede na druga dela je tretji godalni kvartet zasnovan zelo natančno, prvi in tretji del oklepata najbolj dramatičnega, to nas ne glede na natančneje definirano zasnovo spominja na drugi kvartet. Tudi tu je Ruzicka emocionalnim izbruhom postavil nasproti miren konec, ki se izteče v deset sekund trajajoči popolni tišini. Kvartet Arditti je vse skrajnosti predstavil z izbrušeno natančnostjo in ostro igro, delom, izvedenim v fortissimu, pa so kot protiutež sledile do skrajnosti umirjene pasaže z minimalističnim podajanjem tonov. Najbolj "zračna" vloga je dodeljena prvi violini, ki je nenehno prisotna s počasno igro, tu in tam pa mora interpret z lokom neslišno drseti po držalu za strune; to ponazarja dihanje, ki izzveni v popolno odsotnost zvoka.

Osnovna misel četrtega godalnega kvarteta ... sich verlierend so posamezni inštrumenti, glasbena jedra, ki med seboj komunicirajo v navidezni mreži: nekateri glasbeni motivi se ponavljajo zdaj unisono, drugič spet v komorni obliki, tako da ima poslušalec vtis nekakšnega déja entendu, ne da bi se tega zares zavedal. Glasbeni parti so med seboj ločeni z recitativnimi vložki, to nam daje vtis glasbenega teatra, obenem pa ti deli povezujejo šest metamorfoz iztočnega glasbenega materiala. Postopno glasbeno dezintegracijo sklene besedni komentar, citat Ludwiga Wittgensteina, o čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati, ki vrne glasbo na njeno iztočnico - tišino.

Marina Žlender