GRANMOUN LELE

Dan Ker Lele

Indigo/Label Bleu, 1998

DANYEL WARO

Foutan Fonnker

Cobalt, 1999

Napoved, ki so jo zapisali v kratki notici na ovitek tega drugega nam dostopnega albuma velikega glasbenega vrača z otoka La Reunion Granmouna Leleja aka Juliena Phileasa, se nezadržno uresničuje. Maloya, eden izmed glavnih reunionskih glasbenih stilemov, je zasijala na mednarodnem prizorišču popularne in etno godbe kot supernova, v zadnjem letu pa svetilnost prav po zaslugi tega albuma, koncertov ter odmevnega mednarodnega prvenca Daniyela Waroja samo še povečuje. Kako nenadoma se je pojavila ali kako malo smo še pred nekaj leti vedeli o glasbeni dediščini in aktualnih praksah na otokih Indijskega oceana, pove tudi podatek, da ne Reunion ne maloya nista niti omenjena v The Rough Guide to World Music, sicer najbolj temeljitem pisnem pregledu tovrstne glasbene ponudbe. No, mimogrede, ponatis bo zagotovo odpravil ta manko, saj reunionske glasbene ponudbe preprosto ni več mogoče puščati ob strani. Vse kaže, da se zanjo oblikuje podoben tip zanimanja, kot se je na začetku desetletja izoblikoval za malgaško ali guadelupsko: dobiva ne ravno številno, a zvesto in dobro podkovano občinstvo, ki glasbe ne spremlja samo zaradi dobrega žura, ampak pozna tudi njene korenine in umeščenost v okolje, v katerem se poraja.

Maloya je v osnovi zbir ritmičnih obrazcev, ob katerih so delavci na plantažah na Reunionu prepevali o svojih veseljih in bolečinah. Po etnični pripadnosti so bili predvsem Kreoli, zato so bili ritmi, način petja in uporabljana tradicionalna glasbila konglomerat različnih vplivov, ki je proizvedel novo glasbeno kvaliteto. Značilno tradicionalni instrumenti maloye so kayamnb, piker, rouler in sati, uporabljajo pa tudi vrsto drugih, predvsem po Afriki pobranih glasbil, zlasti tolkal. A prevladujoč je še vedno človeški glas - glas prvega pevca, ki ga podpirajo še drugi, praviloma kar glasovi vseh sodelujočih glasbenikov. Eden izmed najbolj cenjenih pevcev maloye je zagotovo Granmoun Lele, s pravim imenom Julien Phileas, imenovan tudi Veliki vrač in oče te glasbe na Reunionu, z glasbeno skupino, ki jo v pretežnem delu sestavlja kar njegova družina. To je močna, 11-članska zasedba, v kateri se kar nekaj sodelujočih izmenjuje na celi vrsti tradicionalnih in drugih glasbil, tako da je zvok v skladbah s tega albuma v celoti še bogatejši, vsebina pa pestrejša kot na mednarodnem prvencu. Če je ta ponujal predvsem zelo kvaliteten vpogled v dotedanje ustvarjanje Granmouna Leleja, pa imamo na Dan Ker Lele opraviti s svežim in kompaktnim zvočnim gradivom. To je bilo pripravljeno namensko za izdajo novega albuma ter lani posneto v francoskih studiih. Pred samim koncem leta je album v Franciji tudi izšel. Njegovo počasno, a vztrajno uveljavljanje v glasbenih krogih, ki gravitirajo k tovrstni ponudbi, smo nato spremljali vse letošnje leto, medtem ko smo se prepuščali ritmom in petju Granmouna Leleja in njegovih, ki so nas zapeljali v brezčasen svet, razpet v kulturne koordinate med Indijskim oceanom in francoskimi Antili s priokusom Brazilije in seveda oddaljene sosede Afrike. A tu je že tudi Danyel Waro, drugi pomemben pevec maloye, z odličnim koncertnim album Foutan Fonnker. Njegova manjša, samo petčlanska skupina, instrumentalno zastavljena sicer podobno kot skupina Granmouna Leleja, je sicer nastopila v Berlinu že leta 1996. Takrat so nastali tudi posnetki, ki so letos studijsko pregledani izšli na omenjenem albumu pri francoski založbi Cobalt. Žal spet niso opremljeni s temeljitejšo predstavitvijo izvajalca, tako da lahko samo sklepamo, da v primerjavi s čarovniškim kreolskim klanom Lele/Phileas Waro predstavlja popularnejšo, »belo« plat reunionske maloye. To pa pomeni samo svetlejši in bolj poetičen pristop ter morda nekoliko bolj uglajen, poslušljiv zvok, ki je še vedno vpet v enako trden ritem kayanmba, pikerja, roulerja in drugih tolkal. Glede na napovedane Warojeve koncertne izlete po Evropi v prihodnjem letu pa bomo z zanimanjem pričakali njegove bolj sveže posnetke.

Zoran Pistotnik