Letnik: 1999 | Številka: 11 | Avtor/ica: Gregor Bauman

LINDA RONSTADT and EMMYLOU HARRIS

Western Wall: The Tuscon Sessions

Wea/Asylum Records/Nika, 1999

KRIS KRISTOFFERSON

Tha Austin Sessions

Wea/Atlantic/Nika, 1999

Občasno se res vprašujem, od kod vsa ta energija in predvsem motiv legend country glasbe (ob vsej mladi in nadobudni konkurenci), da nas iz leta v leto presenečajo z novimi izdelki, ki z markantnimi odtenki bežijo od preštevilnih in dolgočasnih rimoklepaških vzorcev in nam na prelomu stoletja odpirajo povsem nova vrata zaznavanja country glasbe. Skozi njih so vstopili z izkušnjami in prefinjenim občutkom za varovanje tradicije; istočasno pa so vse te arhaične elemente prilagodili sodobnosti in pri tem ohranili ves sentiment. Hkrati je mogoče začutiti tudi zelo močno navezanost izvajalcev na pesmi, ki so zapete z veliko mero entuziazma in neverjetne energije. Tako poudarjajo sporočilo besedila in zvočni vzorec, ki se skuša prilagoditi času, v katerem so pesmi nastale ali se po zgodbi odvijajo. Posebej bi omenil pesem 1917, s plošče dueta Ronstadt/Harris, ki je zagotovo eden od besedilnih vrhuncev (izpod peresa Davida Olneyja) zadnjega časa, medtem ko emfatična izvedba obeh pevk samo pesem dvigne na raven, ki je ne morem opisati; nadaljuje tam, kjer se z Albionijevim Adagiom v G molu končuje film Petra Weira, Gallipoli. Fantastična izpoved prostitutke, prek katere odhajajo vojaki v smrt. In če so navadno prodajalke ljubezni obravnavane kot brezčutne in hladne, je tokrat celotna slika - izraz vojne - drugačna. Apokalipsa prve svetovne vojne prevzame in otopli srce prostitutke, ki sočustvuje s tragedijo mladih vojakov in sebe pojmuje kot zadnje očiščenje pred smrtjo. Vendar na vrhuncu besedila sledi neverjeten preobrat: Molila bi zanj / A sem pozabila, kako / In ničesar ni, kar bi ga rešilo / A vedno pride naslednji s simpatičnim poklonom / In le kdo sem jaz, da bi ga zavrnila. Sama v sebi ugotovi, da je le hladen objekt zadnje naslade in nepomemben akter. To je le eden izmed biserov, skritih na plošči, ki je bila posneta septembra lani v Tusconu, pod producentskim očesom legendarnega producenta Glyna Johnsa, ki je v preteklosti podpisal plošče Beatlesov, Rolling Stonesov, Eaglesov, Led Zeppelinov, Green On Red … Skupaj so v pesmi vnesli nekaj novega duha, ki je z enkratno interpretacijo dobil nove razsežnosti (mogoče je moteča le velika prevlada glasu Emmylou Harris nad glasom Linde Ronstadt). Pesmi Leonarda Cohena, Brucea Springsteena, Rosanne Cash, Jacksona Browna so dobile novo podobo, s katero ne odstopajo od že znanega zvočnega zapisa. Dva soprana, umeščena v sodobni country, folk, rock, nam prinašata zbirko nepozabnih spominov, harmonijo in upanje, da ob vsej tej dobičkarski masovni produkciji še vedno nekje bije čisto srce, ki gleda predvsem na tisto, kar je pokojni Townes Van Zandt označil z besedami »For The Sake Of The Song«. Tega se zaveda tudi Kris Kristofferson, ki je z najnovejšo ploščo ponudil svoje najbolj znane pesmi tako, kot dela v zadnjem času: s sodobnim »outlaw« zvokom, ki ga je razvil na odru in predstavil pred tremi leti v Celovcu. Če sem navadno nekoliko skeptičen nad takim početjem, češ, fantu je zmanjkalo denarja in …, to trditev na tem mestu takoj opustim. Kris je enostavno pokazal, kako te pesmi zvenijo danes, kaj danes čuti do njih. Tako kot se je spremenilo njegovo življenje, so se spremenile tudi njegove pesmi; so refleksija njega samega in njegovega odnosa do sveta. Premagal je hudiča, skritega v steklenicah in belem prahu, in stopil na pot, da še enkrat pove, kaj je prav in kaj narobe. Njegov glas, s katerim podoživlja znova posnete pesmi, je prodoren in včasih emotivno trepetajoč. Ima predispozicije pridigarja, ki se je pokesal in iz izkušnje govori o ljubezni, temnih straneh vsakdana, odvisnosti in o sebi. Vendar ni patetičen in ne ponuja neke vsesplošno veljavne rešitve, le opozarja na svet, ki ga navadno prineseta slava in denar. Pri tem mu pomagajo Jackson Browne, njegov odsev konca osemdesetih Steve Earle, Matraca Berg, Vince Gill, Marc Cohn, Alison Krauss, Catie Hurtis in Mark Knopfler. Danes je torej Kris ujet v trenutku večnosti, na poti daleč proč od nekdanjih stopinj. Življenje, ki ga je ponovno izrazil v pesmih, je sad notranjega boja, streznitve in spoznanja. Ugotovil je, da se učiš vse življenje in da ni hudiča, ki ga ne bi mogel premagati. Skupaj s ploščo A Moment Of Forever je z dvignjeno glavo sklenil stoletje.

Gregor Bauman