Letnik: 1999 | Številka: 11 | Avtor/ica: Marina Žlender

HANS OTTE

Das Buch Der Klange (pianist Herbert Henck)

ECM New Series/Statera, 1999

Mednarodno uveljavljen skladatelj, ki se ni nikoli uveljavljal kot zveneče ime svetovne glasbene avantgarde, Hans Otte, je eden tistih ustvarjalcev, ki svoja dela najraje tudi sami predstavljajo. V ustvarjalnem razvoju se je usmeril najprej v elektroakustično in eksperimentalno glasbo, kasneje pa se je vrnil k bolj tradicionalnim izhodiščem.

Kot vzornika je sam največkrat omenjal Johna Cagea, čigar pobuda za osvoboditev zvoka iz njegovega konteksta, tradicionalne zvočne podobe, ter poslušanje zvokov vsakdana, ki postanejo glasba, je Otta sicer pritegnila, vendar ji je sam sledil le delno, saj je ostal v tradicionalnih harmonskih okvirih in enotni ritmični shemi.

Zanimivo je, da je Otte v poznem obdobju posvetil samostojen opus prav klavirju. Vendar sam pravi, da je to "njegov" instrument, v katerem je po avantgardnih poskusih ponovno odkril starega zaveznika in vir navdiha. Pri tem ne smemo pozabiti, da je Otte dovršen pianist, ki je naletel na pozitiven odmev v številnih državah in prejel več mednarodnih nagrad, zato ni nenavadno, da se je ponovno posvetil glasbilu, ki ga dodobra pozna.

Zbirka skladb za klavir s skupnim naslovom Das Buch der Klänge že pri prvem poslušanju sproži niz asociacij: vse od avtorjev minimalistične glasbe do Arva Pärta. Hans Otte se je v njih oddaljil od tradicije v minimalizem, ni pa se spuščal v atonalnost, saj se v skladbah še vedno prepletajo durove in molove tonalitete. Tudi metrum sicer ostaja fiksen, četudi je skladatelj dokončno odločitev prepustil izvajalcu.

Zbirka Das Buch der Klänge je po naravi in melodičnosti še najbližje glasbi Steva Reicha. S ponavljanjem določene melodije namreč doseže, da se s časom iz nje izluščijo posamični toni in motivi, ki kot nekakšen kaleidoskop spreminjajo zvočno podobo.

Herbert Henck je delo nedvomno opravil kvalitetno, kot se za uveljavljenega interpreta sodobne klasične glasbe tudi spodobi. Enakomerna, vendar kompaktna igra je bistvena za značaj skladb, ki nas z umirjenim tempom najprej miselno uspavajo, sčasoma pa začnemo v njih podzavestno iskati drobne glasbene motive, ki jih prepoznavamo v sprva enakomerni zvočni teksturi.

Plošča je po vsebini najbližje ljubiteljem minimalistične glasbe. Prijetno sproščujoč značaj in spevnost jo delata dostopno tudi širšemu krogu poslušalcev. Vsekakor bo po njej rad posegel ne le vsak ljubitelj klasike, marveč tudi drugi poslušalci s kančkom radovednosti za novosti, ki jih prinaša glasba 20. stoletja.

Marina Žlender