Letnik: 1999 | Številka: 11 | Avtor/ica: Rajko Muršič

Owičakeyakapo

Spirit of Song

Makoché/Statera, 1994

Sissy Goodhouse

The Third Circle

Makoché/Statera, 1994

Nobenega dvoma ni, da se je kulturna ozaveščenost in samozavest ameriških staroselcev (Indijancev, kot smo jim rekli v staroreku pred zmago politične pravilnosti) v zadnjih desetletjih dvignila. Potem ko so ostanki severnoameriških staroselskih ljudstev doživljali kalvarijo po rezervatih in se utapljali v socialnem dnu alkohola in brezperspektivnosti, so se naslonili na lastno iznajdljivost in lastne sile ter z obujenimi powwowi (prenovljenimi tradicionalnimi srečanji ob bobnih, plesu in pesmih) ustvarili novo zamišljeno skupnost potomcev prebivalcev Severne Amerike iz zlate dobe pred prihodom belcev. Ena od skrivnosti novega vzpona staroselske lokalne samozavesti je dejstvo, da jim je ameriški davčni sistem omogočil tako rekoč neomejen nadzor nad igralniškimi dejavnostmi v rezervatih in nad notranjo ekonomijo.

Dejavnost založbe Makoché je povezana z vzponom staroselske kulture in samozavesti. Ime založbe izhaja iz jezika ljudstva Lakotá in se nanaša na zemljo ali deželo in na vse, kar je v njej in na njej v medsebojni povezanosti vseh živih bitij. Glasba, ki jo najdemo na nekaj deset – danes morda že na nekaj sto – izdanih ploščah založbe Makoché, prinaša tako tradicionalno in prenovljeno tradicionalno zvočnost severnoameriških staroselskih ljudstev kot najrazličnejše sodobne derivate njihovih glasbenih dejavnosti. Seveda obstajajo staroselski rock in pop bendi, celo country skupine bi lahko našli, toda založbi Makoché gre predvsem za ohranjanje in spodbujanje tradicionalnih glasbenih kultur ameriških staroselcev.

Duh pesmi, kot ga predstavlja skupina Owičakeyakapo, korenini v tradiciji značilnega staroselskega petja ob bobnih. Vse pesmi prinašajo zgodbe iz specifičnega predstavnega sveta ljudstva Lakotá, v katerem se po svoje križata resničnost in sfera Velikega duha, Wakan Tanka, ki ljudstvu govori o Rdeči poti s pesmimi, v katerih se zrcalijo verovanjski in vrednostni sistemi skupnosti. Čeprav je nekoč pevcem narekoval pesmi sam Veliki duh, tako da so vedno znova peli nove pesmi, četudi v duhu tradicije, današnji pevci uporabljajo kot vir inspiracije tudi starejše zvočne posnetke pesmi svojih starejših pevcev in pevcev drugih staroselskih ljudstev. Folk revival po staroselsko je sicer relativno specifičen, a dovolj prepričljiv, da nas brez zadržkov potegne v nam povsem tuj krog sodobne sinkretične staroselske kulture.

Zaradi produkcijske obdelave, v kateri so snemalci poskušali pričarati naravni zvočni svet (žuborenje potoka, čivkanje ptic in cvrčanje murnov), je plošča odlične pevke Sissy Goodhouse na prvi pogled veliko bolj oddaljena od tradicije, saj s posameznimi elektronskimi aranžmaji odkrito koketira z novodobnim staroselskim in predvsem belskim poslušalstvom. Toda posamezne pesmi so predelave starejših pesmi ljudstva Lakotá in nekaterih drugih ameriških staroselskih ljudstev, druge pa je v tradicionalnem duhu zložil Cedric Goodhouse. Rezultat avtorskih posegov je pravzaprav bolj v duhu tradicije, kot je videti na prvi pogled, tako da nas tudi avtorske skladbe ne pustijo hladne in neprizadete. Nasprotno: izvajalska neposrednost in toplina sta glavna aduta pevke Sissy Goodhouse, o kateri bomo gotovo še kaj slišali.

Rajko Muršič