SOLEX

Pick Up

Matador, 1999

Ni nujno, da bi morali biti kreativni glasbeniki zaposleni v prodajalnah plošč, ampak pomaga. Elisabeth Esselink dela v ploščarni na Nizozemskem, in to ji omogoča dvoje: vpogled v raznovrstno glasbo in nenazadnje konkretni izvor vzorcev, ki jih vpleta v lastne stvaritve. Običajno si pomaga z zazankanim semplom, to je osnova, na kateri gradi naprej. S potrebnimi zamiki dodaja živo igranje in odmerja nove, večinoma analogne zvoke. Tako ustvarja vsakič razgibano, tu in tam kar raztrgano, celo avantgardistično glasbeno podlago, na katero obeša kratke ekspresivne vokalne melodije. Lahko je novovalovsko nabrita, takrat spomni na stare dobre Raincoats in The Slits iz časa, ko so tehniško obvladovanje glasbil pripeljale do ravni, ko so začele eksperimentirati z ritmi, a so bile še dovolj okorne, da niso izgubile začetnega žara igranja. Prav na tej stopnji razvoja se je ustavila Elisabeth, ko je še radoživa in raziskujoča, skratka sveža.

Ne ravno praviloma, a vendar prevečkrat se zgodi, da ustvarjalci z leti izgubijo začetni zagon, obenem spremljevalci njihovega početja v njihovem delu ne najdemo več primarnih impulzov. Tu ne pomagajo niti ne vem kakšen izbor zvočnih vzorcev niti izkušnje pri njihovem sestavljanju. Solex oziroma Elisabeth rešuje pred predčasno sterilizacijo velik manevrski prostor po vseh koordinatah; celo manj izrazite pesmi lahko povsem zadovoljivo rešujejo iz povprečja domiselne ritmične sinkope in nenadni vpadi rezke kitare. In seveda čutno žensko petje, ki odžene še zadnje dvome v pristnost njenega početja. ‘Poberite’ jo sedaj, ko je na vrhuncu ustvarjalne sile.

Janez Golič