Letnik: 1999 | Številka: 11 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

TARIKA

D

Sakay/Rogue Productions, 1998

NJAVA

Vetse

Hemisphere/Capitol Records, 1999

Kaže, da se je precej evforično zanimanje za malgaško popularno godbo v zadnjem letu in malo več kar nekako uneslo. Zadnje prave pozornosti je bila deležna ob izidu odlične plošče Son Egal skupine Tarika, torej predhodnice albuma D, na katerega vas opozarjamo tokrat s slabim letom zamude. In čeprav po informacijah sodeč odhajajo z Madagaskarja v svet nove skupine in izvajalci, med katerimi so tudi potencialne nove zvezde mednarodnega etno pop prizorišča, prave diskografske uspešnice med malgaško ponudbo v zadnjih dveh letih ni bilo najti. Celo več: oba odlična zadnja albuma sicer mednarodno že uveljavljenih skupin - Tarikin D in Vetse skupine Njava - sta po spletu okoliščin, ki jim bi bilo bolje reči zmotne promocijske in poslovne odločitve, ob izidu ostala v ozadju in šele zdaj prihajata do prave veljave.

Po zelo uspešnem preboju na mednarodno prizorišče ter vrsti odličnih plošč, ki so dosegle vrhunec z že omenjeno Son Egal (vse so spremljale tudi zadrege, najprej v zasedbi, potem pa tiste, povezane z vprašanji, kako neposredno vlivati na nadaljnjo ustvarjalno pot), so se pri Tariki odločili, da zrahljajo povezave z založbo Xenophile. Tako je album D izšel konec lanskega leta z etiketo Sakay pri Rogue Productions v Londonu, kjer so bili posnetki julija in avgusta lani tudi narejeni, šele zdaj pa naj bi izšel še v ZDA z licenco omenjene Xenophile. Tak pristop zagotovo ni prispeval k širši promociji in uveljavitvi albuma. Zelo podoben in še bolj izrazit primer je album Vetse skupine Njava. To je v resnici še vedno prvenec te že slabo desetletje tudi po svetu cenjene in na mednarodnem prizorišču prisotne malgaške skupine, ki je uprizorila uspešen koncert tudi na Drugi godbi. Prav takrat enkrat so nastali posnetki za prvi album, ki pa je leta 1997 najprej izšel na Japonskem kot From South Madagascar. Letos je nekoliko spremenjen izbor omenjenih posnetkov v ZDA izdala že omenjena založba Xenophile. Jasno je, da tak počasen tempo ni ravno v prid odmevni uvrstitvi posnetkov neke skupine; še posebej, če se zlepi s slabo promocijo. A v obeh primerih imamo opraviti z izjemno dobro narejenima, izvedbeno močnima, po vsebini pa bogatima in pestrima albumoma. Po albumu Son Egal, nabitem s političnim in zgodovinskim sporočilom, se je Tarika za album D lotila nostalgičnega izleta v zgodnja zlata leta malgaškega plesnega popa. D je znak za »dihy«, ki po malgaško pomeni ples in je bil in je še skupni imenovalec za salegy, tsapiko, sego, sigaomo in še katerega izmed popularnih malgaških plesov. Tarika so na tem albumu segli nazaj v sedemdeseta in poustvarili nekaj takratnih največjih radijskih hitov, na primer Cocorico, Matata in Samy Mandeha Samy Mitady, jim dodali še nekaj manj znanih pesmi iz tistega časa ter seveda kakšno svojo z reminiscencami na omenjeno obdobje. 14 poslušljivih in dobro odigranih, predvsem pa zapetih skladb, je rezultat tega podviga. Njava pa na Vetse ponuja v desetih avtorskih pesmih bolj tradicionalen zastavek. Trije bratje, ki uporabljajo moderna električna in tradicionalna akustična glasbila - predvsem je v ospredju marovany -, spremljajo briljantna glasova dveh sester v prepletu prelepih, nenavadno zvenečih pesmi, ki jim daje pečat zapuščina južnih predelov otoka, prevzeta od žal že pokojnega očeta, ki jih je vpeljal v glasbene skrivnosti; njemu tudi posvečajo svoje glasbeno delo. Plošči D in Vetse vsaka po svoje ponujata dober zalogaj žlahtne malgaške godbe ter nas prepričujeta, da je bilo zatišje le navidezno in da glasbena ponudba tega skrivnostnega otoka še zdaleč ni izčrpana.

Zoran Pistotnik