BLONDIE

Hala Tivoli, Ljubljana, 23. 10. 1999

Po vseh letih obiskovanja koncertov je akustičnost velike dvorane Tivoli zame ostala nepojasnjena skrivnost. V dveh, treh primerih se je celo zgodilo, da smo bili zadovoljni skoraj vsi, večinoma pa smo negodovali. Ne glede na položaj, ki ga je kdo zasedel v dvorani. Včasih pomaga premikanje po vseh možnih kotičkih, in ko bi si človek mislil, da bo najboljšega zvoka deležen blizu mešalne mize, ga dvorana spet ‘začara’ po svoje. Celo pod vrhom tribun, kjer bi moral biti odboj zvoka najmočnejši, se je zvočna slika nenadoma izkristalizirala in postavila na glavo vse znane teorije. Ker pa obiskovalec običajno nima niti možnosti niti volje, da bi obredel vse položaje v dvorani in potem izbral najboljšega, lahko le slepo upa …

Zvok na nastopu newyorške pop ikone Blondie vsaj na tribunah ni bil dober. Žal potem mnogo slabega pripišemo samemu izvajalcu. In kaj lahko v tem primeru naprtimo sami skupini in kaj pripišemo nejasni zvočni sliki?

Blondie so pred dvajsetimi leti vnesli dobršno dozo svežine v sredinsko pop glasbo. Imeli so občutek za melodijo, ki so jo podložili z novovalovsko energijo. Bili so mladi, zagnani in vedeli so, kaj se v glasbi dogaja. Od takrat se je mnogo spremenilo. Tudi v popu. Blondie danes manjka razpoznavnih melodij in manjka jim sodobnosti. Ostali so relativno preprosti, ker pa jih je uspešnica Maria naenkrat ponesla na velike odre, so preprost pristop h glasbi nadgradili le z nabito, utrujajočo gmoto zvoka, kjer se prispevki posameznih instrumentov zlahka izgubijo. Dva, trije kitarski solistični izleti so bili le še dodatni dokazi izpraznjene glasbene forme. Izstopala je v bistvu le sama Deborah. Ne le z gibanjem po odru, ko niti najmanj ne kaže let, ampak predvsem z močnim in natančnim petjem, ki je pričalo o nespremenjenem mladostnem zanosu.

Koncert se je odvijal po predvidljivem scenariju. Najprej nekaj pesmi s povratniške plošče in počasi vpletanje starih uspešnic. Dvigovanje napetosti in pričakovanj, ki naj bi se izpolnila v venčku vsem znanih pesmi. Žal skupini nastopa ni uspelo pripeljati do želenega vrhunca. Le tu in tam je Blondie uspelo preseči zgolj korektno predstavljanje gradiva s plošč, večinoma so bile izvedbe še bolj poenostavljene in jim niti Deborah ni mogla vdahniti več življenja. Ne z odločnim postopanjem po odru, ne s petjem, ne s pozivom obiskovalcem. Je tisto, kar so nekdaj počeli Blondie, ostalo le preveč vpeto v čas?

Morda bi bilo še najbolje, če bi se Blondie vrnili v klube in ponudili vsaj verno sliko tistega, kar so počeli nekdaj. Tako, za svojo dušo in tiste, ki bi jih res radi videli in slišali.

Janez Golič