MARILYN CRISPELL

Mesto žensk, Cankarjev dom, Ljubljana, 18. 10. 1999

Njena prednost (predanost?) je v tem, da vsakič igra drugače. Takoj ko zapišemo kaj takšnega, pa je že na dlani socialen razrez, kajti ni vsakomur všeč, da kdo oziroma katera igra vsakič drugače. Prednost (predanost?) se tako spremeni v predrznost, v predrzno gesto. Domnevamo namreč, da imajo po mnenju določnega števila občinstva prednost (da so predani?) tisti, tiste, ki venomer igrajo eno in isto, vsaj v nizu skupnih nastopov, če že ne v tem ali onem »srednje dolgem« časovnem razdobju. Marilyn Crispell pa igra drugače vsakič. Kako igra, da je slišati vsakokrat drugače? Igra v redkem in nemogočem razmerju med urejeno in neurejeno (svobodno?) prakso; svoje abstrakcije črpa iz konkretnega gradiva, zato lahko zveni konkretno tudi tedaj, kadar improvizira svobodno. Njen tokratni nastop je bil na sami meji romantične fantazije, tiste nekdaj najbolj odprte forme torej, s katero pianizem pod krinko popotovanja skoz vse možne in nemožne čustvene kanale doseže vrhunec psihične drame – tako za izvajalko kakor za poslušalstvo. Če je že narejeno toliko vzporednic med Cecilom Taylorjem in Marilyn Crispell, je morda dobro, da posežemo po bistvu teh vzporednic, ki je vendarle zelo blizu romantični fantaziji: Oba – Cecil in Marilyn – sta »široka in globoka obenem«, oba grabita po radikalni tastaturi, radikalnih registrih, a sta to sposobna predočiti (predušiti?) kot vsakdanjo etudo. Marilyn Crispell bi zlahka postala mainstreamovska pianistka, samo korak ima do tega, a ga ne bo naredila, ker bi potem ne mogla več igrati vsakokrat drugače. Na nastopu v Cankarjevem domu smo slišali »Kölnčana« Keitha Jarretta, Carlo Bley, Annette Peacock, Dona Cherryja, Mortona Feldmana, Johna Cagea, Franza Liszta, Roberta Schumanna, Claro Schumann in Frédérica Chopina. Igrala jih je Marilyn Crispell, in to tako, da jih ni interpretirala, ni jih jemala »kot standard«, kar prerada počne vsakdanja jazzovska pianistika, pač pa jih je inkorporirala v sheme, kakor so se ji utrnile tisti večer. Tako pač rečem strežejo improvizatorji. In Marilyn Crispell je ena večjih improvizatork tega časa – lepo vas prosim, kaj pa bi človek igral drugega kot romantične fantazije in ekvilibriral na robu mainstreama, če ti pod klavirjem s svojimi butastimi, umetnimi nasmeški sedijo Vika Potočnik, Štefka Kučan in dr. Darja Zaviršek? Marilyn Crispell je podala eno ustreznejših podob Mesta žensk – natančno, nabrito, ostro in brezkompromisno je pokazala, kje je »mesto ženske«, če jo posadiš v nemogočo Linhartovo dvorano in če mora imeti tam spredaj mater prednico, da pride do svojega festivala oziroma do nastopa na njem.

Miha Zadnikar