GAWK

KUD Franceta Prešerna, Ljubljana, 25. 10. 1999

Recenzent ocenjuje zgolj prvi niz koncerta in ugotavlja, da ima nastopajoča trojka dovolj rada odrski nastop, toda z njim vred – v obratnem sorazmerju – nekoliko podcenjuje občinstvo. Kakor da bi ne vedela, da je na odru v Ljubljani. Saj Ljubljana res ni bogvekaj, toda v nekaterih – zlasti prezrtih, marginaliziranih, pa tudi malo znanih – segmentih je mesto vredno velikega spoštovanja; kar zadeva tukajšnje prebivalstvo (njegov boljši del) in kar se tiče, tudi, gostujočih osebkov in osebkinj. Z Ljubljano se, skratka, ni šaliti, kakor z druge strani drži, da je nepredvidljiva, muhasta in zoprna. In tisti večer je tisto preredko Ljubljano, ki še zaide v KUDa na upičene koncerte, motilo marsikaj – še najmanj zvok, čudaška prezenca in igra. Nekaj je bilo narobe z intenco: Saj smo še vajeni dogodkov, med katerimi geng zveni preveč znano, toda Gawki se sploh niso odmaknili od fraze. Hudo je, kljub vsemu uživanju, kakršno nam nudijo pretekli godbeni dosežki, slišati izvrstne muskontarje, ki se ne prepuščajo svoji imaginaciji, pač pa preludirajo »po tuje«. Tako je bil violinist še najboljši, kadar je plaval v svobodnjaškem godalskem morju, kakršno nam je pred desetletji razlil veliki Leroy Jenkins, basist je razodeval nadarjenost za staro postpunkovsko razdobje v NY avantbandah, tolkalec in trombonist pa izkazoval dovolj visoko razvitost rokerskega bobnarja, a mu je zmanjkalo jazzy fines, diskretno zamolčanih poliritmij in težko opaznih dinamičnih razponov. Imaginacija je šepala, tako da smo sredi globočinske improvizacije, v kateri je trojica resda – izmenjaje se in skupaj – pokazala, kako se pozna precej dobro tudi po notranji človeški plati, v isti sapi tudi polglasno izdavili takšenle očitek: Zvenijo kakor satanističen jazzrock (ereševska Trta in Mrta sta to radikalizirala celo do izjave, da Gawk zveni »kot metalci slabe volje«, kar sploh ni daleč od resnice). Tako se jim je prepletlo dvoje težavnih, problematičnihj politik, v katerih nemogoči razliki je zmanjkalo prostora za vsakršno svežo godbeno ubranost. Ko so prijatelji, prijateljice poročali, da je drugi niz nastopa odzvenel v prepoznavnem slogu Sonic Youth, nam je bilo jasno še marsikaj drugega. A o tem ne moremo pisati, ker nas ni bilo več tam.

Miha Zadnikar