Letnik: 1999 | Številka: 11 | Avtor/ica: Miha Zadnikar

ANNIE GOSFIELD and ROGER KLEIER

Mesto žensk, KUD Franceta Prešerna, Ljubljana, 15. 10. 1999

Klavir je teže, razglasiti dobro kakor ga uglasiti dobro. In Annie Gosfield zna pošast »razštimati« do tistih tenčin, skoz katere je v dvajsetih Alois Haba sanjaril o četrttonskih razdelkih. Prava škoda, da v KUDu nimajo koncertnega klavirja, saj bi bilo tako slišati še več razglašenih odmikov, odmevov, replik in aplikacij, nians, skratka, obenem pa smo prav veseli, da se je Annie pojavila za tisto pokončno trnovsko spako, na katero je svojčas plenkal Grm od Lolite, vtem ko je tamanjši Saks noter, v nje drobovje zlival rujnega, kar ga je imel odveč. Je imela Annie tako pač malo lažje delo z razglasitvijo, kar tudi ni od muh. Kombinacija razglašenega klavirja, starih elektronskih klaviaturnih soundov, kul ritmizacije in nevsiljive solistične kitare tam zraven je bila nekje med rdečim barom in črnim undergroundom, tako da bi bili jako veseli tudi v primeru, ko bi se bil imel koncert lokacijsko petiti v baru Nebotičnik ali v podobno zastrtem nočnem lokalu.

Vrhunca tega (tudi teoretsko vzeto) omamnega in produktivnega nastopa za Mesto žensk sta bila dva: Prvi je bil reanimacija pozabljenega skladatelja za ameriške filme noir iz 50. let, čudaka po imenu Phillip Washington Schrek. S to potezo se je vnovič pokazalo, kako se lahko kar najelegantneje rešimo »postmodernistične, vseenostne godlje«, ko v kičastih napletnicah izpred desetletij najdemo avantgardističnih poukov za današnje dni. Film in njegova godba sta za takšna subverzivna podjetja kar pravšnje občilo, saj se v njiju najde nebroj možnosti, po katerih smo, vzemimo, med ogledom obskurnega šodra spregledali še obskurnejše milozvočje ali pač obrnjeno – da se nam je po ušesih napletlo toliko krepastih in sladkobnih popevčic, da nam ni več vedeti, kam, h kakšnim podobam so bile prilimane izvirno. Annie ima rada ta ljubki krep iz petdesetih, do tiste stopnje ga ima rada, da mu ponuja ravno prav morbidnih, s/m, bizarnih, vulgariziranih in rahlo šmalcastih elektronskih situacij. Ravno prav – toliko, da še ostane skladateljica. »Ena največjih judovskih skladateljic vseh časov,« kakor pravi John Zorn, odkljukaje jo med »svoje« pri Tzadiku.

Drugi (prav tako teoretski) vrhunec je bila izvedba Skladbe za baseballsko rokavico, dve žogici in razglašen klavir. Scenerija je spominjala na tiste davne čase, ko je zagrebški Bienale sodobne glasbe še znal obuditi predkrščanske čase, v katerih umetnik, umetniški objekt in umetniška praktika niso bili segmentirani, kaj šele ločeni na pojavnosti, žanre, zvrsti, šole in podobne nepotrebne reči. Annie je bila kratko malo žonglerka, glumačica, ki je v nekaj minutah sproducirala svoj teatrček, v katerem je našla mesta zase, za svojo muziko, tri artikle, za svojo emigrantsko mater, njeno obesednost z znamenitim baseballskim klubom Brooklyn Dodgers in tako ponudila dovoljšen prostor, v katerem so se lahko razvili tonemi vsega tistega, v čemer je ameriška muzika najmočnejša – real life. Tudi spomin na analogne proizvajalce noisea, nekakšna ljubka arhivarska vnema, tudi to je real life, kakršnega preostali svet ne pozna dovolj. Najboljše iz Amerike … Kako dolgo še?

Miha Zadnikar