SURAYA HILAL IN KAIRSKI ANSAMBEL BALADI

Mesto žensk, Cankarjev dom, Ljubljana, 20. 10. 1999

Na kratko: potencial za odlično glasbeno in vizualno izkušnjo, ki žal ni bil polno izkoriščen. Podobno je bila tudi Linhartova dvorana sicer prijetno zapolnjena, nikakor pa ne polna, čeprav je bil nastop bojda razprodan (Cankarjev dom menda praznino in razprodanost pojasnjuje z abonenti). Ker pred nastopom nisem pograbila novih tiskovin, sem ves prvi del nestrpno čakala, kdaj se bo oglasil Muzikant z Nila Mustafa Abdel Aziz z argulom; med odmorom sem ugotovila, da ni naštet med muzikanti, ostal pa je vpisan v dejanja programskega lista. Če se torej morda sprašuješ, kdaj je bil tisti interludij na argulu, lahko zagotovim, da ga sploh ni bilo. Skoraj zagotovo lahko zatrdim tudi, da je odmor nastopil na mestu, kjer bi moral biti argul, saj sem ples s palico ugledala po odmoru. Kakor koli, čas je relativen, saj je prvi del koncerta, torej del pred odmorom, trajal precej dlje, kot sta potem drugi in tretji del skupaj. Na plošči, ki prinaša posnetek predstave Duhovnost srca, so časovni odmerki precej drugačni, a to gre oceni in glasbi samo v prid, saj znova potrjuje, da lahko izvedba čas poljubno podaljša in skrajša. Tudi Suraya je nedvomno izvrstna plesalka, ki obvlada številne plesne izraze – in ravno ti številni plesni izrazi, ki jih pleše, so me rahlo motili, saj naj bi bili ločeni po različnih predstavah, ki jih Suraya ponuja. Ne vem, morda je preveč – umetnica, po meri zahoda. Prvi del je bil plesno pretežno tisto, kar bi si predstavljala pod pojmom raks baladi (vendar ne morem priseči, saj je bila plesalka z višav balkona prava pravljična palčica, torej velika kot moj palec), medtem ko je bil drugi del talilni lonec plesa: od plesa palice darbukista (mimogrede, Jalila in Muzikant z Nila sta ga tistega davnega drugogodbenega dne plesala bolje) do vrtečih se dervišev, od severnoafriškega obredja in afriških plesov do sodobnih zahodnih plesnih izrazov. Že res, muzikanti so bili kakovostni, pevka izvrstna, tudi plesalka odlična – in vendar vse skupaj ni prav zaživelo.

T. Capuder