Letnik: 1999 | Številka: 11 | Avtor/ica: Katarina Višnar

STEREOLAB

Velvet, Rimini, 2. 10. 1999

Ustvarjalna energija glasbenega kolektiva Stereolab ne pojenjuje. Lab so na zadnjem albumu, Cobra and Phases Group Play Voltage In The Milky Night, že spet – in še vedno – simptomatično odlični. Čeprav je bilo v koncertnem zvoku znova slišati, da niso ravno pretiravali z vajami pred turnejo. Toda koncert v klubu Velvet, ki je nepričakovan odmev urbanega sredi podeželske idile nedaleč Riminija, je bil šele začetek Labovega devetmesečnega koncertiranja po svetu. »Saj smo komaj dva tedna na poti,« mi je napol razmišljajoče razlagal Tim Gane, kitarist in kreativni vodja skupine, ki s koncertom ni bil ravno zadovoljen. Tehnika naj bi jih ves čas puščala na cedilu, sam prostor, napol prazen, pa je s prostornino kakšnih 2000 obiskovalcev in več tako prevelik zanje.

Toda živi zvok Labov mi vendar ostaja uganka. Glede na to, da so se na tonski vaji uskladili z bliskovito hitrostjo (neuradno bojda rekord kluba, vsaj letos), je bil po vsej verjetnosti moten zvok, zasičen s srednjimi frekvencami, nameren.

Skupina se že nekaj let vprašuje, kaj umestiti v prazen prostor, ki ga v studiu tako domišljeno izpolnijo godala in pihalna sekcija ter seveda produkcija. Morda jih je to usmerilo v iskanje pravšnjega groova v nekoliko hitrejšem tempu od tistega studijskega. A vedno znova se je zdelo, da bi prav počasnejše ter posledično natančnejše in bolj občuteno igranje lahko omogočilo pristnejše navezave na atmosfero glasbe kakšnega Jobima (recimo pri Rainbow Conversation), ponovilo lahkotnost sprehoda skozi Miss Modular ali pa pričaralo funky ritmičnost studijske izvedbe Metronomic Underground. Znotraj tako ustvarjene zvočne slike so se še najbolje odrezali starejši komadi – John Cage Bubblegum, Super-Electric, Analogue Rock ter The Seaming And The Meaning, kjer so lepe, enostavne in repetitivne melodije zlahka prišle do izraza nad distorziranim kitarskim ter farfisinim ozadjem.

Na repertoarju je bilo osem skladb z zadnjega albuma in s singla, v katerih je skupina lepo pokazala, kako ji uspeva premikati vizijo pop glasbe iz sfer ustaljenih treh akordov (tonika – subdominanta – dominanta) v dosti bolj abstraktno glasbo. S tremi kitarami – Tima, Laetitie in Mary – so se lotili celo Blue Milk, verjetno najbolj nekomunikativne, a zato toliko bolj raziskujoče skladbe z zadnjega albuma. Puncture In The Radax Permutation so izvedli z veliko občutka in topline, tako da je pesem zvenela celo boljše kot na albumu. The Free Design, Op Hop Detonation, Escape Pod (From The World Of Medical Observations) ter Blips, Drips And Strips pa so zvenele igrivo, dopadljivo, to je podalo vse možnosti za občutek, da bi bil lahko Labov nastop zelo prijeten in melodičen, in zvok zrelo poln. Ob tem pa raje ostajajo samozadostno hermetični, s kulminacijami v neskončno dolgih modulacijah kitarskega zvoka, s katerim je veselo eksperimentiral zamaknjeni Tim Gane. Prav nič popa ni bilo v tem!

Nedvomno je bil koncert v celoti namenjen maloštevilnemu, a nedvomno trdno zvestemu jedru obiskovalcev (manjkali niso niti posebej zaradi koncerta prispeli gosti iz Grčije). Ob očitnem poznavanju glasbenega opusa skupine so poslušalci zlahka vzpostavili stik z dogajanjem na odru. Profil odjemalcev glasbe Stereolab je še kar netipičen za popularno glasbo, to potrjujejo tudi internetne strani. Gre za študente in nekoliko starejše, v glasbeni teoriji in rockovski zgodovini pogosto vidno podkovane posameznike, ki v prostem času glasbo, ki jo poslušajo, resnično študirajo do potankosti. Tam, na koncertu, pa so točno vedeli, po kaj so prišli; po tej plati je bil koncert prav uspešno sožitje vibracij na odru in pod njim.

Stereolab ne skrivajo videza simpatičnih amaterjev, ki to, kar počnejo, počnejo iz ljubezni, ne zaradi (show) businessa. Njihove ljubezni in predanosti glasbi tako ne more preglasiti nekaj togo odigranih akordov ali nekaj za drobtinico nenatančnega dvoglasnega petja. Čar stereolabovske filozofije in nastopov je prav v tem, da nam pustijo misliti, če ni morda vse skupaj le zavezanost eni izmed strategij, ki jih je bil osmislil slavni neglasbenik Brian Eno: »Spoštuj svojo napako kot skriti namen.«

Katarina Višnar