WALKABOUTS and WILLARD GRANT CONSPIRACY

Mladinsko gledališče, Ljubljana, 4. 10. 1999

Tudi četrti nastop skupine Walkabouts v razprodanem parterju Mladinskega gledališča ni prinesel nič novega in nič pretresljivega: pač še en uigran in pričakovan nastop, glede na to, kar smo od te skupine slišali v zadnjih projektih. Njihov odklon od nekoč bolj poslušljive zvočne kulise je že kar stalnica, le občasni izleti v preteklost še nekako spominjajo, kako je skupina zvenela nekoč. Dejstvo, ki ga je potrebno sprejeti. Kljub temu je bil koncert v primerjavi s prejšnjim koncertom pred dvema letoma veliko bolj sproščen in prijazen. K temu je pripomogla tudi predskupina Willard Grant Conspiracy, ki je samosvojo različico alternativnega countryja prvič predstavila slovenskemu občinstvu in, sodeč po naslednjih dveh nastopih, tudi pridobila nekaj zvestih poslušalcev. Zlasti končni »jam session«, ko so se skupini po nekaj pesmih počasi pridružili tudi člani skupine Walkabouts, je prinesel energičen nastop, ki je dosegel vrh z izvedbo melodične pesmi The Work Song. Sledil je nastop Walkabouts, ki je koncert začela z uvodno pesmijo zadnje plošče Trail Of Stars (Glitterhouse/Panika), Desert Skies. Ambientalnemu, psevdofuturističnemu razpoloženju, ki se je prepletal z občasnimi udarci na kitaro, so tu in tam dodajali nekoliko bolj zemeljske vzorce. Repertoar pesmi je v večini primerov obsegal zadnje tri plošče in je le občasno (Bordertown, Loom Of The Land) presegel obdobje zadnjih petih let. S temi spomini smo bili zadovoljni tisti, ki imamo raje njihov prejšnji zvočni vzorec. Tudi dejstvo, da so nekoč končali nastop po vsaj dveh urah in ga z dodatkom razvlekli še za kakšne pol ure, tokrat pa se je vse končalo uro prej, jim ni ravno v prid. S pričakovanimi pesmimi, kot so The Light Will Stay On, Rebbeca Wild in Drown, so sicer razvneli občinstvo, a vendar niso presegli ravni pričakovanj. Sledili sta še No One The Wiser in Bonnie and Clyde in koncert se je počasi končal. Prijeten ponedeljkov večer, ki se ga bom spominjal le po nekaterih elementih, hkrati pa še vedno raje poslušal posnetek njihovega nastopa iz leta 1994.

Gregor Bauman