Letnik: 1999 | Številka: 12 | Avtor/ica: Janez Golič

Otok

Angleško glasbeno podzemlje

Izvajalcem na razvitem glasbenem trgu ni v bistvu nič lažje. Industrija zabave se še kar širi in zahteva svoje, konkurenca je hujša kot kdaj prej. Izdanih plošč je trikrat, štirikrat več kot pred desetimi leti, prodaja stagnira. Kot protiutež noremu pehanju za uspehom se tudi v središču glasbene industrije dogaja nekaj povsem nasprotnega: obstaja niz izvajalcev, ki jim gre v prvi vrsti za zadovoljevanje lastne kreativne sile, morebitni tržni uspeh je drugotnega pomena.

Praktično vsi izvajalci, ki jih v ustvarjalnih sferah popularne glasbe razglašamo za pomembne, če ne celo kultne in legendarne (vrsta je sila razvejana, skorajda nepregledna, zato le nekaj ključnih imen - Velvet Underground, Lou Reed, Stooges, Iggy Pop, Suicide, Kraftwerk, Joy Division, Nirvana, R.E.M., Nick Cave), so si v pionirskih začetkih utirali pot s številnimi nastopi v klubih in z izdajanjem plošč pri majhnih založbah. Šele z leti vztrajnega delovanja, morda tudi s kančkom prilagajanja množičnemu glasbenemu okusu, so bili deležni zasluženega priznanja in končno komercialne potrditve. Običajno je tako, da nove generacije inovativnih glasbenikov iščejo navdih prav v manj popularnih, neprilagojenih delih vzornikov, tam, kjer je bil raziskujoči duh močnejši od igranja na zanesljive karte. In tudi sami na začetku ustvarjalne poti običajno spregovorijo s svežim, inovativnim, pa čeprav še okornim in ne do konca izdelanim glasbenim jezikom. Kot da tehniška popolnost in do konca izpiljen zvok ne pripomoreta k sami kakovosti glasbe. Vsaj ko govorimo o deviantnih smereh, ki jim pogojno še lahko rečemo rock, z vsemi možnimi predponami in drugimi opisnimi oznakami.

Navkljub vsem možnim mešanjem žanrov in raznorodnim sodelovanjem se v geografsko ograjenem okolju zrcalijo posebnosti, ki jim izvajalci ne morejo ali tudi nočejo ubežati. To velja tudi za Veliko Britanijo in še posebej za Anglijo, ki se je ni zaman prijel sinonim Otok. Je svet zase, in tamkajšnja pop in rock glasba je zadnjih 40 let v svetu pomenila vsaj toliko kot ameriška. Razvila je lastne posebnosti, ne toliko vpete v korenine popularne glasbe, temveč gradi na melodičnosti in poudarjenem videzu. Tu večina ‘neodvisnih’ ni nič boljša od ‘velikih’, različna so le izhodišča. Vzajemno pripomorejo še glasbeni mediji na Otoku, ki kar tekmujejo v odkrivanju novih upov britanskega pop rocka.

Med nepregledno množico v isto smer stremečih ustvarjalcev se vedno najde nekaj izjem. Še v enotnem negodovanju nad razmerami v glasbi sredine sedemdesetih let, začinjenem z odzivom na trdo roko železne gospe Thatcherjeve, se je iz punkovskega izbruha prav kmalu razvila široka paleta glasbenih snovanj, nekaj prav diametralno nasprotnih. Večina jih je kmalu poniknila, nošena le na krilih modnih prebliskov, drugi, praviloma tisti, odmaknjeni od vsakodnevnega medijskega spremljanja, pa so delali naprej ne glede na razmere in odzive. Naj si bodo kantavtorji ali avantgardni industrijski rock s Coil, Nurse With Wound, Tibet 93 in God na čelu, postpunkovski Wire, katerih člani še kar vztrajajo, podobno velja za Spacemen 3, Loop, Head Of David ... In končno, v zadnjem letu se iz anonimnosti počasi prebija nova generacija angleških skupin, ki po svoje sledijo principom samostojnosti. Nasilnemu povezovanju prek skupnih glasbenih interesov se upirajo kar same, družijo jih kvečjemu skupen zemljepisni prostor, samosvoj glasbeni izraz in pregledna zbirka z naslovom Will Our Children Thank Us?.

Zgodi se, da je potrebna spodbuda, splet okoliščin, ki iz anonimnosti potegne najprej eno skupino, skupaj z njo pa se lažje predstavijo sorodni izvajalci. Kot je Daniel Miller, lastnik priznane neodvisne založbe Mute Records, po dolgih letih ‘klonil’ in za osnovno celico gramofonske hiše podpisal z novo skupino, Add N To (X). Kot pravi sam, se jim preprosto ni mogel upreti. In imel je kar prav, londonski kvartet je postal eden največjih med majhnimi. Zaradi relativnega komercialnega uspeha in kritiške naklonjenosti so pri Mute kmalu podpisali z dvema ‘sorodnima’ izvajalcema, Echoboy in Appliance. Slednji so še pred prvim albumom prispevali zapis za kompilacijo Will Our Children Thank Us?, na kateri lahko prisluhnemo še kopici novih raziskujočih skupin z Otoka. Ravno zaradi skupne predstavitve in tudi siceršnjega medsebojnega sodelovanja bi jim lahko ‘naprtili’, da sestavljajo zaokroženo glasbeno sceno, karkoli že pomeni. Vendarle ... “Vse ‘scene’ so sranje, zgolj medijska pogruntavščina. Stavim, da nihče od izvajalcev na Will Our Children Thank Us? noče biti uvrščen v nekakšno sceno. Zakaj glasbeni kritiki ne prepoznajo vsake skupine kot posebne in samosvoje? Res ne vem ...” je kar nekam užaloščeno odgovoril na moje vprašanje vodja zasedbe Piano Magic, Glen Johnson. Podobno skrajno mnenje o nasilnem povezovanju novih angleških skupin ima Mark Beazley, eden od treh basistov v skupini Rothko: “Mislim, da Rothko ne pripadajo nobeni sceni. Posebno ne tako imenovanemu post rocku, ki tako ali tako nič ne pomeni. Je samo nalepka, ki jo lepijo na skupine, ki so našle svojo pot prilagajanja različnim načinom ustvarjanja glasbe. Povezuje nas le samosvoj način dela. Zasedba treh basistov še vedno čudi poslušalce, ampak zame je to le glasba.

Da bi se na široko izognili utrjenim referencam, večina teh skupin igra instrumentalno glasbo, če pa se že poslužujejo glasu, je ta večinoma v vlogi dodatnega instrumenta. Tak razviden premik v ustvarjanju glasbe lahko opazimo pri triu The Wisdom Of Harry in njihovem vodji Petu Astorju. V osemdesetih letih je igral v skupini Weather Prophets, po njihovem razpadu pa je nekaj časa živel v Parizu. Morda je prav evropska glasbena ‘mentaliteta’ vplivala nanj, da se je oddaljil od korenin kitarskega rocka. Začel je eksperimentirati s semplerji, z računalnikom povezuje na videz nezdružljivo. Sam pravzaprav ne najde pravega vzroka drugačnih pogledov: “Na neki točki ustvarjanja sem se popolnoma zasitil z vlogo pevca in avtorja (čeprav sem bil mnogokrat hudičevo sam kriv za to). Ampak, ja, instrumentalna glasba je malenkost bolj čustvena, vsaj čutim jo tako. Ne kot pijan solist, na katerega po nesreči naletiš na žurki.” Podobno razmišlja Mark Beazley, ki z Rothko igra strogo instrumentalno glasbo. Za zdaj. “Pravzaprav bo na našem naslednjem albumu slišati nekaj vokalov, ampak v splošnem sem razočaran, kako se običajno gleda na skupino; ni pomembno, koliko prispeva pevec, vedno je on središčna figura. Po letih tolerance želim sedaj narediti nekaj, kjer bo vsak član skupine v središču, ne le en sam. Obenem želim vključiti več stvari; nekaj so že prispevali različni pevci, didžeji in drugi glasbeniki. Želim, da bi se Rothko razvijali.

London je še vedno središče glasbenega poslovanja v Angliji in širše, tam imajo sedež poglavitne gramofonske založbe, tam sta koncentrirana glasbeni tisk in radio. Kljub temu manj znanim izvajalcem, ki se za povrh ne prilagajajo večinskemu okusu, ni nič lažje. Tamkajšnji mediji jih večinoma spregledajo. “Vse je podvrženo temu, kar je ‘in’ in ‘cool’; in to določajo ljudje, ki stojijo za gramofonskimi založbami. Pravo težo glasbi dajejo ljudje, ki so izven prevladujočega toka, nekateri didžeji in posamezni pisci, ki pišejo le o tisti glasbi, ki jo imajo radi. Neverjetno, ampak res. K sreči mi lahko nastopamo izven Anglije, in to z velikim veseljem. Zaradi samega sprejema, zaradi spoznavanja drugih kultur, dostojnih honorarjev, dobrega zvoka na koncertu in tako naprej. Nepopularne skupine v Angliji obravnavajo kot drugorazredne državljane, kot gobavce,” se nad razmerami doma huduje Glen Johnson. Nič manj prizanesljiv ni Mark Beazley, ki z Rothko še malce težje najde pot do potencialnih poslušalcev, z glasbo brez izraženega ritma in petja: “Večina ‘nove glasbe’ (verjamem, da je zelo malo res nove glasbe) se pojavlja v mesečnikih, kot so Mojo, Wire, Sleazenation. Ne vem, zakaj, morda se je tedniki bojijo. Zdi se le, da mesečniki vlagajo več entuziazma v glasbo kot tedniki, bolje vedo, kaj se sploh dogaja v Angliji. Mesečniki prav tako niso obsedeni s ‘scenami’ ... S koncertnimi nastopi vsaj mi nimamo veliko težav, k sreči poznamo prave ljudi, ki nas radi povabijo. Zato pa je skoraj nemogoče priti do koncerta skupini, ki začenja. Prav tako je težko priti na radio, posebej na Radio 1. Vrtijo nas le po lokalnem radiu, nikjer drugje. Želim si, da bi nas, in upam, da bomo izdali kakšno stvar, ki bo dovolj všeč radijskim urednikom, da nas uvrstijo v program, ampak v splošnem je težko priti na radio z instrumentalno glasbo, še posebej, če ni ritmično poudarjena.

Prav tako strogo instrumentalno glasbo igrajo Billy Mahonie, le da je zasedba klasično rockovska. Vokal nadomeščajo z domiselno igro dveh kitar, ki se stalno sprehajata med solistično igro in ritmom. Tudi drugi glasbili ne pristajata na običajno vlogo, ampak variirata osnovni ritem po samosvojih vzgibih. Ker so našli zavetje pri kolikor toliko priznani založbi Too Pure, jim je priskrbela izkušenega producenta; Head je med drugim že delal s PJ Harvey. Za povrh so bili deležni posebnega priznanja; novi singel je natanko stota izdaja te londonske neodvisne založbe.

Kajpak ni nujno, da bi se morale mlade angleške skupine seliti v London, da bi jih kdorkoli opazil. Nekatere so prav s položajem na obrobju nadvse zadovoljne. Na primer trio Appliance. “Zato ker smo iz mesteca Exeter, nismo del londonske glasbene scene. Delamo lahko svoje stvari. Mi smo v vadbenem prostoru, in London je 250 kilometrov stran. To pomeni, da nismo vpleteni ... Igramo na dolgi rok, nočemo biti le eden od mnogih, razvijati se želimo organsko,” zatrjuje James Brooks, kitarist in pevec omenjene zasedbe.

Podobno velja za skupino The Experimental Pop Band, pa čeprav domuje v izpostavljenem Bristolu. Niso del glavnega toka dogajanja, raje se držijo ob strani in delajo svoje stvari. Davey Woodward je že v osemdesetih letih vodil zasedbo Brilliant Corners in jo po treh albumih razpustil, razočaran nad slabim odzivom poslušalcev in medijev. Morda se je položaj prav v zadnjem času tako spremenil, da je pred tremi leti spet postavil na noge glasbeno skupino, ki se zavestno ogiba enoznačnih opredelitev. Nekaj je pripomoglo večletno udinjanje po bristolskih klubih, kjer je Davey vrtel glasbo s plošč. Šele poznavanje raznolike glasbe in izkušnje v avtorskem izražanju so pripeljale do prepričljivega konglomerata idej na obeh albumih eksperimentalnega pop benda. Podobno raznorodno se predstavlja trio zavajajočega imena Scott 4, imajo namreč bore malo skupnega s Scottom Walkerjem in z njegovim četrtim samostojnim albumom. Prej so vezani na recentni eklekticizem, ki se vehementno sprehaja med countryjem in krautrockom, z vsemi možnimi vmesnimi postajami. Nemške legende so očitno še vedno neizčrpen vir navdiha za marsikoga ... “Can so za nas pomembni že zaradi pristopa - zakaj bi odigrali deset tonov, če en sam povsem zadošča? Saj nam ne gre za izkazovanje veščin. Ali Neu! To gibanje, ta zvok! The Doors so druga referenčna točka, tako nalezljiva glasba te kar posrka. V glasbi se lahko kar izgubiš, in to je zame najboljša stvar,” navdušeno razlaga glavne vzore basist Michael Parker iz Appliance. Podobne vplive bi lahko pripisali kvartetu Electric Sound Of Joy, ki se na prvencu poigrava s preprostimi analognimi klaviaturami in ritem mašinami, le tu in tam v skoraj mehanični tek poseže zvok električne kitare. Medtem ko Glen Johnson zavrača kakršnekoli glasbene vplive: “V glavnem filmi in knjige. Glasba drugih je lahko le slab zgled. Najboljšo glasbo so ustvarili ljudje, ki se niso ozirali na druge, od Beethovna do Aphex Twin.

Medtem ko si pri nas vsak želi takoj izdati album (vsa čast izjemam), na razvitem tržišču, kot je zagotovo angleško, še vedno vlada ‘nerazumljiva’ logika, da se mora izvajalec najprej potrditi s krajšimi ploščami, ki od poslušalca terjajo nekaj več truda in pozornosti. A zato v zameno nudijo več užitka. Ja, govora je o malih, običajno črnih okroglih kosih plastike, ki jih polagamo na vrteče krožnike, po zarezah pa se prebija diamantna igla. Praktično vsi omenjeni v tem sestavku so se na začetku predstavili z malimi vinilnimi singli, sami ali v deljenem (split) paketu. The Wisdom Of Harry so prvi album celo sestavili le iz posnetkov s singlov, nekateri so medtem postali že prava redkost. Drugi razmišljajo po svoje. Mark Beazley takole: “Nekaj zgodnjih posnetkov s singlov smo uvrstili tudi na album A Negative For Francis, ampak najraje vse te izdaje ločujemo, posebej, če bi posnetek s singla na albumu preveč izstopal. Obenem ne bi rad oškodoval kupcev z enakimi verzijami komadov na različnih ploščah.

Nekateri od omenjenih so si z vztrajnostjo le pridobili status, ki jim omogoča vsaj preživetje. Morebitni plus vlagajo nazaj v glasbo, saj jih kar nekaj vodi tudi gramofonske založbe, pri katerih omogočajo izdajo plošč skupinam, ki res šele vstopajo na spolzek teren glasbenega delovanja. Torej se nam za nove rodove glasbenih entuziastov na Otoku ni bati, novih, vsaj preverjanja vrednih skupin je vse več. Je pa res, da se boste morali za plošče skupin Pilote, Immense, Fonn, Beech Buggy, Sand, Broken Piano, Faultline in drugih potruditi malce dlje od prve trafike za vogalom.

Janez Golič

Izbrana diskografija:

Appliance, Manual (Mute/Dallas)

Billy Mahonie, The Big Dig (Too Pure)

Electric Sound Of Joy, Electric Sound Of Joy (Foundry)

Experimental Pop Band, Homesick (City Slang)

Novak, Novak (Kitty Kitty)

Piano Magic, Low Birth Weight (Rocket Girl)

Rothko, A Negative For Francis (Lo Recordings)

Scott 4, Works Project LP (V2 Music)

State River Widening, State River Widening (Rocket Girl)

Wisdom Of Harry, Stars Of Super 8 (Matador)

Različni izvajalci, Will Our Children Thank Us? (Foundry)

(vse 1999)