Letnik: 1999 | Številka: 12 | Avtor/ica: Barbara Latković

Balet

80 let ljubljanskega baletnega ansambla

V sezoni 1918/19 je v ljubljanski operi začel prvič delati prvi slovenski poklicni baletni ansambel. Sestavljali so ga baletni mojster, 3 solo plesalke in 10 članic baletnega zbora; vsi so bili večinoma češkega rodu. Iz teh zelo skromnih začetkov je počasi nastajal baletni ansambel z domačimi plesalci, ki so ga sprva vodili številni baletni mojstri - koreografi, večinoma Čehi. Pečat so mu zapustili zlasti dolgoletni vodje, tako naturaliziran Rus Peter Golovin, Pino in Pia Mlakar in Henrik Neubauer.

Vzporedno z baletnim ansamblom in s slovenskimi koreografi so slovenski skladatelji začeli pisati prva baletna glasbena dela, med njimi Josip Ipavec in Risto Savin. Razvijati se je začela tudi baletna kritika, ki je iz ljubiteljskih poskusov književnikov in glasbenikov prešla v strokovno pisanje, hkrati pa je rasla publika, ki je bila naklonjena baletu in je redno prihaja na baletne predstave.

Zgodovino baleta pri nas je v dveh knjigah, Razvoj baletne umetnosti I in II (Debora, 1997, 1999), predstavil baletni plesalec in dolgoletni vodja ljubljanskega baletnega ansambla, dr. Henrik Neubauer. Avtor je v prijetnem in berljivem slogu prikazal razvoj baleta pri nas od začetkov do leta 1946 in opisal repertoar, izvajalce in odzive kritike na predstave. To je prvo resnejše, daljše delo o baletni zgodovini pri nas. Upam, da bo spodbudilo še kakšnega raziskovalca, da se bo usmeril na področje plesne zgodovine pri nas.

Slovenci se lahko pohvalimo z dvema baletnima ansambloma, enim v Ljubljani in drugim v Mariboru. Ob letošnji 80-letnici ljubljanskega ansambla smo se pogovarjali s plesalcem Tomažem Rodetom, ki je njegov umetniški vodja od leta 1998.

Obletnice nam dajejo možnost, da ocenimo dosedanje delo in povemo nekaj o željah in pričakovanjih. Kako bi ocenili uspešnost in delovne razmere ljubljanskega baletnega ansambla danes in kakšne so vaše želje?

Povedati moram, da smo v zadnji sezoni uprizorili še enkrat več baletnih predstav kot v prejšnji, tri premiere in dve obnovitvi. Postavili smo Slovensko baletno simfonijo, Trnuljčico, Ognjeno ptico in obnovili balet Romeo in Julija in Coppelia na Montmartru. Želimo jih ohraniti. Letos smo torej storili prvi korak k nastajanju železnega repertoarja, ki mora biti dovolj širok, da bomo lahko kasneje zapolnili baletni abonma. Kar zadeva naše sedanje razmere za delo, moram povedati, da trenutno delamo v dveh dvoranah: v zelo majhni v operni hiši, kjer je premalo prostora celo za ogrevalne vaje, in v večji, ki jo imamo v Kazini. Ta je sicer boljša za delo, vendar ima neprimerne garderobe, slabe sanitarije in je brez posebnega prostora za počitek plesalcev. V prihodnosti računamo zlasti na prizidek k operni hiši. Za naše delo bi bilo idealno, da bi imeli na voljo dve dvorani v isti zgradbi, kjer bi delo teklo istočasno. Druge želje pa zadevajo možnost različnih baletnih copat, ki so plesalčev temeljni pripomoček in bi jim moral biti vedno na razpolago. Plesalcem bi želeli nuditi usluge maserja, fizioterapevta in zdravnika ortopeda ...

Vsak ansambel stalno pridobiva, zamenjuje in izgublja sodelavce. Kako pridobivate plesalce v vaš ansambel?

Pri nas imamo probleme zato, ker ni stalnega pritoka dobrih, predvsem moških plesalcev iz baletne šole. Razlogi za to so gotovo pri nas. Ko bodo starši in učenci baletne šole ugotovili, da imajo perspektivo v našem ansamblu, se bodo nekatere stvari gotovo spremenile. Tako na primer ne bo prišlo do takega upada dijakov v višjih razredih baletne šole. Mislim, da bomo morali v našem baletnem ansamblu rezervirati mesta za bodoče plesalce, ki kažejo nadarjenost. Prvi korak smo naredili s tem, da se z baletno šolo v Ljubljani že dogovarjamo za redno sodelovanje dijakov pri naših baletnih predstavah. To se je občasno že dogajalo, čeprav žal ni prišlo v učni program šole. S takim sodelovanjem bi bila naša produktivnost večja, saj si tako dijak, bodoči poklicni plesalec, že nabira odrske izkušnje in se čas vpeljevanja v delo ansambla skrajša. V ansamblu imamo tudi nekaj tujih plesalcev, to je gotovo pozitivno. Tako se različne baletne šole prepletajo, prav tako je to dobro zaradi delovne konkurence. Vsi, zlasti veliki baletni ansambli imajo mednarodno zasedbo. Nemški ansambli imajo na primer samo tri do pet nemških plesalcev, drugi pa so tujci, ki prihajajo iz različnih baletnih šol.

Pomembno vlogo v baletnem ansamblu ima koreograf, ki ustvarja in režira baletno predstavo. Kakšni so vaši pogledi na delo koreografa?

Mislim, da že dosegamo, kar si želim. V zadnji sezoni smo predstavili balete v klasičnem baletnem slogu in ga nato v baletu Ognjena ptica na glasbo Igorja Stravinskega nadgradili z drugačnim stilom. Tako upam, da bomo lahko v novi sezoni dali poudarek stilni rasti plesalcev našega ansambla. Že to sezono bomo uprizorili dve predstavi mednarodno uveljavljenih, sicer že pokojnih koreografov - Johna Cranka in Kurta Joosa. Prihod tujih, gostujočih koreografov je torej tudi nujen za strokovno rast ansambla. Seveda pa smo v tem odvisni od denarnih sredstev. Direktor je zelo odprt za takšne predloge in upam, da bomo v bodoče našli možnosti, da bomo redno vabili tuje koreografe. Tako bodo imeli plesalci v ansamblu možnosti, da strokovno napredujejo. Izbral sem počasnejšo pot. V prihodnji sezoni bomo uprizorili baleta Ukročena trmoglavka in Zelena miza. Ukročena trmoglavka Johna Cranka na glasbo Domenica Scarlattija v priredbi K. H. Stolzeja je tehnično zelo zahteven balet, vendar tudi zanimiv in stilno prepoznaven (Crankov slog). Odlikujejo ga zlasti zahtevne karakterizacije posameznih vlog. Drugi balet, zelo priljubljena Zelena miza Kurta Joosa na glasbo F. A. Cohena, je remek delo 20. stoletja. Vpeljuje moderno tehniko, čeprav temelji še na baletnih korakih. Menim, da je baletni plesalec edini, ki lahko obvlada različne tehnike plesnih stilov. Poleg vabljenja priznanih tujih koreografov, ki bodo delali z našim ansamblom, nameravamo vzgojiti mlade koreografe. Načrtujemo večer mladih koreografov in računamo na plesalce v našem ansamblu, ki imajo veselje do koreografije in ki bi pripravili nekaj krajših del. Prikazali bi jih na posebnem večeru ali plesni delavnici. Slovenski koreografi mlajše generacije, ki delujejo v sodobnem plesu, so se spustili v eksperiment. Niso imeli možnosti pri nas in mislim, da je bila to napaka. Upam, da bomo napako popravili, saj želimo dati koreografom možnost, da se počasi usposobijo in najdejo svoj pravi koreografski slog.

Kakšen repertoar bi si vi želeli v vašem ansamblu?

Najprej moramo zgraditi železni repertoar. Razmišljam tudi o različnih baletih, primernih za različne starosti publike. Skrajšana verzija Trnuljčice (v celoti traja 100 minut), ki ima jasno zgodbo, in balet Ognjena ptica sta že dva, ki bi ju lahko ponudili otroški publiki. Otrokom od 5. razreda osnovne šole dalje bi bili že blizu predstavi Romeo in Julija in Ukročena trmoglavka, ki ima zelo komično zgodbo. Rad bi omenil še predstavo Coppelia na Montmartru, ki govori o nastanku kankana in prikazuje epizode iz življenja francoskega slikarja Toulousa Lautreca. V prihodnje nameravamo v repertoar vključiti dela, ki so posebej všeč občinstvu. Znotraj tega pa lahko razvijamo različne plesne tehnike in omogočimo tudi občinstvu, da se razvija z nami. Predstaviti želimo tudi najboljša dela slovenskih koreografov in kasneje dodati še dela mladih, ki se bodo uveljavili sčasoma. Repertoar bi radi ohranili tudi s posnetki. Tako smo letos posneli Coppelio. S TV Slovenija se sicer stalno dogovarjamo, vendar bo treba snemanja načrtovati dolgoročneje. Pred kratkim smo se namreč dogovorili za snemanje baleta Romeo in Julija, potem pa sem se odločil, da snemanja ne opravimo letos, ker smo prejšnjo predstavo Coppelia posneli zelo dobro; želim, da ostane raven snemanja prav tako visoka tudi naprej. Moja želja je tudi, da bi posneli Musique funebre Primoža Ramovša v koreografiji Iva Kosija. Menim, da bomo morali v prihodnosti dokumentirati vsa slovenska baletna dela in tudi vse uprizorjene predstave.

Z baletnim ansamblom sodelujejo številni sodelavci - scenografi, kostumografi ...

Vedeti je treba, da imamo za vsako predstavo na razpolago določeno vsoto denarja. To pomeni, da če izberemo mednarodno uveljavljenega koreografa, ostane za druge sodelavce na razpolago manj. Pomembno se mi zdi, da najdemo sodelavce v našem prostoru. Saj jih tudi imamo! To so bolj ali manj ljudje, ki stalno sodelujejo z nami in s katerim smo tudi zadovoljni. Želimo si vpeljati tudi nove sodelavce, ki bi se naučili kostumografije prav za balet. Kostumi morajo biti odrsko učinkoviti in hkrati funkcionalni, da se plesalec v njih dobro počuti. Enako velja za scenografe, ki se morajo naučiti posebnosti baletne scenografije. Ta mora biti razporejena ob straneh, center mora biti prost. Zato je baletno scenografijo težko narediti tako, da deluje razkošno.

Kaj mislite o današnji baletni publiki in kaj si od nje želite?

Moje prvo stališče je, da je za plesalca publika najpomembnejša. Prvič, baletni ansambel obstaja zaradi publike. Drugič, publika je naš gost. Tretjič, zadovoljstvo publike je sprejem in potrditev predstave, saj te živijo le, če je publika zadovoljna. Ta tri dejstva nas usmerjajo, da moramo pripravljati kvalitetne predstave, v katerih lahko ansambel napreduje, vendar morajo imeti tudi blišč, da ugajajo publiki. Povedati moram, da je dotok publike opazen in se je povečal zlasti ob premierah. V bodoče bomo publiko pridobili s predstavami, ki si jih želi, in jo poskušali vzgojiti s predstavami, na katere še ni navajena. Nekaj nas je naučila izkušnja s Coppelio, ki je bila odlična predstava, z zanimivo in zabavno zgodbo, vendar ni bilo odziva, tako da je predstava sedaj umaknjena s programa. Čeprav imamo trenutno več publike kot kdaj prej, še vedno ni tako, kot bi si želeli. Ansambel si občinstvo pridobiva tudi z gostovanji. Redno gostujemo v Novi Gorici. Poudariti pa moram, da je prvi pogoj za gostovanja postavljen železni repertoar. Gostovanje je namreč zahtevno tudi zaradi delovnih razmer. Delovna odgovornost plesalca se z gostovanji namreč zgosti, terminov za vaje je manj. Plesalci morajo imeti tako visoko tehnično in umetniško raven, da predstavo obnovijo z najmanjšim možnim številom vaj. Publiko pridobivajo tudi druge dejavnosti, na primer baletne šole, mediji. Odziv medijev na naše delo raste, a bi si ga želeli še več.

Tudi kritika je del nastajanja predstave. Kako ocenjujete njeno vlogo?

Moje prvo sporočilo bi bilo, da se stvari ne da spremeniti čez noč. Včasih imam občutek, da so pri nekaterih baletnih kritikih izraženi osebni konflikti in pogledi. Mislim, da ni mogoče, da od petnajstih predstav niti ena ni dobra. Želim si strokovno kritiko, ki v oceni pove, kaj je bilo v predstavi strokovno dobro, kaj slabše, in nato ovrednoti celotno predstavo. Okusi so sicer različni, a kritiko naj piše tisti, ki je strokovnjak. Takih ljudi bi radi več. Rad bi tudi, da se kritike ne bi pojavljale samo ob premierah, ampak tudi ob reprizah in ob različnih zasedbah. Zavedati pa se je treba, da je najpomembnejši kritik naše občinstvo!

Barbara Latković