In memoriam Lester Bowie

Težavni čudak

Od 11. 10. 1941 (Frederick, Maryland, ZDA) do 8. 11. 1999 (Brooklyn, New York, ZDA)

All's fair in love and war ... and music is both ... so use anything, as long as it works.

Lester Bowie

Nenadkriljivi humor, godbeni pristop, intenca in, navsezadnje, še osebna zgodovina našega težavnega čudaka – mar se to kje razbira lepše kakor iz naslova, kakor ga nosi mamljiva skladba z albuma Rope a Dope (1976), da vsakomur, ki se količkaj resno ukvarja z zgodovino jazza, zareže v srce nenadni oklepaj: St. Louis Blues (Chicago Style). S sintagmo in njeno oklepajno zarezo je kratko in jedrnato opisano krepko življenjsko bistvo.

Mali Lester je po rosnem detinstvu v Little Rocku (Arkansas) dejansko odraščal v starem jazzovskem središču St. Louis (Missouri), ki je dalo toliko izbornih trobentarjev (Miles Davis, Clark Terry, Elwood Buchanan, Joe Thomas, Shorty Baker in Levi Maddison) – veliki Lester pa je pozneje dobesedno desetletja “služboval” v Chicagu, kjer se mu je posrečilo, da je v velemestu po toliko letih središčarske suše sooblikoval avantgarden osir, da so bile jazzovske godbe slišati kakor še nikdar poprej: disonančno, ekstravertno, osvobojene vseh slogovnih pasti in predsodkov.

Ponosni oče, prav tako trobentar (klasične šole) in vodja gimnazijskega bigbenda, je Lesterčku prvič ponudil “horn” pri petih letih – sprva ga je učil sam – mali je bil pri štirinajstih v uku pri sentlujškem mojstru Bobbyju Danzieju; leto dni zatem je že vodil svoj lasten orkester. “Pogosto sem vadil pri odprtem oknu, upajoč, da bosta prišla mimo Louis Armstrong ali Miles Davis in me odkrila.” Globoko v srcu je bil Bowie zmerom in do konca strasten bluesman počasne, ekspresivne smeri, morda – še natančneje – navdušenec nad rhythm and bluesom, kar je zapaziti v vseh njegovih premnogih nedavnih reinterpretacijah pop štiklov. Zmlada je Bowie namreč intenzivno igral v zasedbah z Albertom Kingom, Jackiejem Wilsonom, Rufusom Thomasom, Joejem Texom in Little Miltonom Campbellom, po največ v Teksasu, kjer je služil pri vojaški policiji. “After hours” naprezanja z RandB-jem, bivanje v ameriški vojski s sedemnajstimi leti in prizadevna prepustnost za razne vplive – to mu je ostalo zapisano v igranju do konca. Louis Armstrong, Freddie Hubbard, Miles Davis – vsa trojica je nahitroma zdrknila v tisto špasno Bowiejevo začimbo, v ozadju pa je, roko na srce, nenehno odzvanjalo pozabljeno, preorkestrirano ime, glasbenik, ki je bil Lesterju po tonski briljanci, neprekosljivih glissandih, iskanju “primerne in neprimerne” barve, po ritmični napadalnosti (včasih celo grobosti), požiranju notnih dob, polgovornem grgranju, nerazumljivih vokaliznih dialogih in slogovni zmuzljivosti najbliže med vsemi: le kdo, se vprašate? – inventivni Rex Stewart, genialen trobentar iz davne Ellingtonove bande ... Ali pa je bil to zdaj pa zdaj Kenny Dorham ... Morda pa tudi veliki trobentar Clifford Brown, ki je pri šestindvajsetih umrl v avtomobilski nesreči ... (“Ko bi bil Clifford že živ, bi jaz delal kot poštar,” je nekoč vzkliknil Lester, “Miles bi bil pa direktor pošte.”)

V blues, RandB, tranzitivna trobilska popotovanja in – ne pozabimo – zategli gospel si je mladi iskalec Lester Bowie natočil še cirkuškega pelina in karnevalskih burk. Nadarjeni eklekticist je že v prvi polovici šestdesetih zaživel polno performersko življenje in si začrtal glumaški značaj glumača, ki ga je leta in leta zatem tako natanko opisal na naslovu plošče s svojimi Brass Fantasy – kako bi rekli najprostodušneje? – “resna zajebancija” (Serious Fun, 1991). S hardbopovsko vzgojenim bobnarjem Phillipom Wilsonom, pianistom Johnom Chapmanom, Oliverjem Lakom, Juliusom Hemphillom in Floydom LaFlorom so tako že tedaj formirali Black Artist Guild (BAG) in Great Black Music Orchestra v St. Louisu, napovedi za poznejšo veliko žurersko črno godbo z eksperimentalno avro. Leta 1965, 8. maja je bilo natanko, so jezni mladi črni glasbeniki lokalnega čikaškega klavirskega guruja Muhala Richarda Abramsa izvolili za prvega predsednika prelomne neprofitne organizacije – Association for the Advancement of Creative Musicians (AACM). Tisti čas, ko se je ta skupina produktivno čutečih in mislečih odločila za tvegano pot: volontersko glasbeno poučevanje mladih talentov, vsakdanjo klubsko kreacijo, ki je zadevala “svobodno kolektivno improvizacijo in progresivno kompozicijo”, radijske sporede v Chicagu in okolici, medsebojno solidarnost, “afroameriško” in splošnejšo politično radikalnost; tedaj je bil v mestu tudi Lester Bowie (“Vsi glasbeniki iz St. Louisa so nenadoma potovali proti Chicagu. Tam se je rojevala nova godba. Tam je Muhal Richard Abrams na južnem koncu mesta že leta 1962 ustanovil Experimental Band.”), toda tam je bil, začasno, v neki drugi vlogi – in sicer kot glasbeni direktor RandB pevke Fontelle Bass, bodoče in kaj kmalu tudi razvezane soproge (njuna pesem Rescue Me je bila tisto leto velika radijska uspešnica; deset let po ločitvi nastopita skupaj na dveh albumskih uvodih k Lesterjevi ECM-ovski karieri). Sveži tok je zgrabil Bowieja kaj kmalu, prijatelj saksofonist Delbert Hill ga je pregovoril, in tako se je vpisal na glasbeni tečaj, ki ga je vodil pianist predsednik Abrams. Njegovi sošolci na tečaju so bili pihalci Roscoe Mitchell, Henry Threadgill, Joseph Jarman in Anthony Braxton in tolkalec Jack DeJohnette, sama ključna imena za prihajajoče dekade novih, vznemirljivih godb. Roscoe Mitchell si je med tečajniki pri AACM kmalu zbral svoj kvartet - privabil je Bowieja, basist je bil Malachi Favors Maghostut, za bobne pa je sedel Bowiejev nekdanji komedijantski kolega Phillip Wilson. Slednji je bil – sicer Lesterju precej sorodna duša – z “druge” duševne strani docela nepripravljen za trip in ni prav dolgo zdržal na bizarnih in dolgotrajnih “pripravljalnih” seansah (Bowie in Wilson se srečata vnovič v Bowiejevem kvintetu, leta 1978 pa udarita s ploščo Duet, producira ju Paul Bley; pozneje je Wilson do prezgodnje smrti tudi edini “netrobilec” pri Brass Fantasy) – vedeti je pač treba, da možnosti za nastope v Chicagu spočetka ni bilo veliko. Sam Bowie poroča, da je imela Mitchellova “inavguralna zasedba” sredi šestdesetih tudi po 300 vaj na leto, javno pa se je oglasila komajkrat toliko, kolikor je prstov na obeh rokah.

Delavni in zabavni Lester Bowie je leta 1969 nasledil Muhala Richarda Abramsa na mestu predsednika AACM; to leto je pred znamenitim žalostnim eksodosom iz mesta (1973 – v glavnem v Evropo, Afriko in New York), tudi leto prve večje krize v gibanju: Abrams in Braxton sta se namreč sporekla, glede “pomena glasbenih izvirov”. Še danes relevantna in konstruktivna Braxtonova pripomba je Abramsu očitala, da je “pretirano obseden z Afriko oziroma z glasbenim iskanjem 'namišljenih korenin' in da ne upošteva dovolj instruktivno ključnih poglavij iz ameriške jazzovske zgodovine, poleg tega pa tudi neumestno in neargumentirano zapostavlja velike dosežke klasične evropske kompozicije.” Istega leta je odpotoval v Pariz Mitchellov kvartet z novim imenom Art Ensemble of Chicago in z novo, razširjeno zasedbo (Roscoe Mitchell, Joseph Jarman, Lester Bowie, Malachi Favors Maghostut in – pozneje – Famoudou Don Moye – pogojno pa semtertja še Kalaparush Maurice McIntyre) in nepregledno množico drobnih in še drobnejših tolkal, ki so “krepila kolektivnega duha in glasbenike reševala pred obupom zahodnega vsakdanjika” (!). S to gesto se je zasedba, z ene strani, srečno izognila nenadnemu in nepričakovanemu sporu Braxton/Abrams, ki se je za vekomaj zarezal v črno čikaško misel in kreacijo, in tako v miru nadaljevala s komaj spočeto svežino, obenem pa tudi ni bilo drugega izhoda, če se je fantom hotelo igrati javno: V Franciji so pač hipoma dobili status “kuriozuma iz ameriških eksperimentalnih logov” in v samo dveh mesecih izdali šest albumov. V dveh letih so imeli Art Ensemble of Chicago po Franciji in njej bližnji Evropi kar 237 nastopov – oblečeni v tribalistično opravo in maskirani v bojne barve so se polotili “vsega” od bluesa in Bachovih fug do vročične svobodne improvizacije, pod konec koncertov so si privoščili “popreproščeno komponirane” melodije, seanse pa so, po navadi, zabelili z učinkovitimi poliritmičnimi tolkalskimi interludiji, ki so jih plemenitili še s kričavo poezijo, tekočo francoščino, duhovito “afriščino”, RandB parodijami tipa “you know I love you, baby” in kozlavimi političnimi iskrenostmi. Vrnitev Art Ensemble of Chicago v ZDA leta 1972 je bila evforična – takrat so prvič zaigrali na kaki večji ameriški prireditvi; njihov nastop pred 55.000 ljudmi na fešti Ann Arbor Blues and Jazz Festival, znan tudi pod albumskim imenom Bap-tizum, pomeni obenem še začetek njihove nove, uspešne, a včasih premalo konsistentne glasbene poti pri založbi Atlantic. Art Ensemble of Chicago je danes poleg dua Misha Mengelberg/Han Bennink (najbrž!?) najdlje delujoča jazzovska zasedba. Kaj bo z njo brez Lesterja, bomo videli. Skoz sedemdeseta in v začetku osemdesetih je bila ta zasedba pojem za spretno in dragoceno krmarjenje med lahkotnim osvajanjem množic in osupljivo glasbeno kreacijo – humor in eklekticizem, starodavnosti in futurizem so se srečevali z etničnimi godbami, tudi zmišljenimi, pri katerih ni bilo zaznati nikakršnih danes tako razpredenih distribucijsko-kolonialističnih vezi tipa “world music”. Art Ensemble of Chicago – suverena, samosvoja, a nikdar samozadostna glasbena zasedba. Z njo je Bowie kar štirikrat gostoval v naših krajih.

Lester Bowie se je v poznih sedemdesetih preselil v New York in tam stalno prebival do smrti, ostal kljub temu zaželena čikaška ikona in vse bolj tudi osvajal širni svet s številnimi lastnimi zasedbami. Nezadržno se je bližal najmočnejšemu osebnemu adutu, zasnovi, ki sicer nikdar ni bila filozofsko tako argumentirana kakor kakšna Braxtonova tricentričnost ali harmolodičen princip Ornetta Colemana, a ima nesporne in vplivne socialno-politično-muzične konotacije. Bowie je kratko malo vedel, kako tudi najzapletenejše godbene zasnove podati kar najširšemu občinstvu. Pri tem je s pridom uporabljal prirojen igralski talent, prežet z leti cirkuške aktivnosti: Njegov humor – marsikdaj surov in težko umljiv – je bil zelo blizu Grouchu Marxu, odrski nastop je imel povsem naraven, trobento čestoma obrnjeno proti nebu, do obisti abstraktne fraze je prelival v jasno in pregledno dramaturško predivo. Z leti si je oblikoval imidž možakarja s pristriženo krtačko, nadeval si je najrazličnejša obskurna pokrivala, puščal kozji fiks, se dajal zunaj odra fotografirati z obvezno cigaro in se odeval v bele laboratorijske (alkimistične?) halje – od tod nadimek “doktor”. Če je namreč Braxton “profesor” in Mitchell “mentor”, potem je Bowie za nas bil in ostaja – “doktor”.

Čikaški trobentar, član Brass Fantasy Malachi Thompson zatrjuje, da je bila Bowiejeva godbena pot protislovna, vsa odeta v veliko željo, kako bi avantgardna glasba dosegla večjo popularnost – od tod goreča težnja po simplifikaciji in evfonijah, eksperimenti od sola in dua do 60-članskih zasedb: “Prepričan sem, da je imel Bowie nezadržno idejo, kreirati novo umetnostno obliko – tisto, kar je sam imenoval avant pop (tudi istoimenski album z BrassFantasy, op. p.), še najbolje opiše njegov življenjski motto.” Malo znano je, da je Bowie prav spričo te samotne zamisli velikokrat deloval brez menedžerja, zlasti je to značilno za razdobje, v katerem je deloval z gospelovsko skupino From the Root to the Source, s katero je igral tudi na Slovenskem. V sedemdesetih se je za nekaj časa umaknil z zahodnih koncertnih prizorišč, ko je dve leti igral reggae in poučeval trobento na ljubljeni Jamajki, tik zatem pa odpotoval še v Nigerijo in tam kot član zasedbe Egypt 80 s popularnim Felom Anikulapom Kutijem posnel tri albume, med katerimi ne gre prezreti Sorrow Tears and Blood (1977), kompilacije vseh treh izdelkov Black Man's Cry (1975-77) in solističnih vložkov v štiklu Colonial Mentality z albuma Black President (1976). Na začetku osemdesetih je Bowie postal “fellow” na univerzi Yale, gostujoči profesor na Harvardu in Dartmouthu, vrač in predavatelj. Pridružil se je bandam, ki so jih vodili Archie Shepp, Jack DeJohnette's New Directions in ansamblu Davida Murraya. Osnoval je New York Hot Trumpet Quintet, v katerem je kratek čas deloval celo Wynton Marsalis, oseba, ki je jela kasneje, v vročičnih debatah – prav v primeri z Bowiejem – nastopati kot priljubljen antipod, kar zadeva futurizme (Bowie) in tradicionalizme (Marsalis) v jazzu. Bowie je bil dolga leta tudi strasten član čikaške superskupine The Leaders, v kateri je brez zadržkov zamenjal kolega Dona Cherryja in kjer so igrali še Arthur Blythe (altsaksofon), Chico Freeman (tenorsaksofon), Kirk Lightsey (klavir), Cecil McBee (kontrabas) in Famoudou Don Moye (bobni) – Cf. vsaj: Out Here Like This. Nič manj suveren ni bil Lesterjev kvintet: Blythe-Favors-Myers-Wilson. Dobro se je znašel tudi pri večjih projektih, med katerimi je nepogrešljiva “skladba” Gittin' To Know Y'All, ki jo je izvirno izvedel z Baden-Baden Free Jazz Orchestra. Najmnožičnejši projekt je Bowiejevo vodenje 59-članskega Sho Nuff Orchestra na nastopu v Symphony Space na Manhattanu, mesec pred smrtjo pa je na pobudo Jazz Institute of Chicago v Muzeju za znanost in industrijo za poslednji nastop v priljubljenem mestu prvič izvedel Out of the Gray Haze, svoje orkestrsko posvetilo mladostnemu vzorniku Louisu Armstrongu. Očividci pravijo, da je Bowiejeva trobenta zvenela precej zastrteje kakor sicer, pa vendar si ni mogel kaj, da bi s svojo epohalno zasedbo, s katero je v preteklih 15 letih do skrajnosti udejanjal svojo vizijo, z Lester Bowie's Brass Fantasy (po potrebi oktet, nonet ali tentet, čestoma tudi v navezi z The New York Organ Ensemble – pri nas nazadnje predlani na mariborskem Lentu) ne odšel še v London, kjer so ga z odra odpeljali naravnost v bolnišnico. Rak na jetrih. Štirinajst dni je bil v Londonu, potem je zmučeno telo letelo čez Atlantik. “Lester je vedel, da bo to njegova poslednja turneja,” poroča vdova Deborah, “vedel je tudi, da je morda ne bo speljal do konca, a je imel neskončno voljo, poskusiti.” Z letališča JFK so ga odpeljali naravnost v mestno bolnišnico Sinai, od tam pa na njegovo željo domov v Brooklyn, kjer je izdihnil 8. novembra deset čez osmo zvečer.

V zadnjih letih je Bowieja zelo navduševal projekt, ki ostaja (uradno) neposnet – pod značilnim delovnim nazivom Hip-Hop Feel-Harmonic je zbral rapperje in jazzerje iz svoje brooklynske soseščine Fort Greene. Z njimi je na tihem in veselo po domače sklepal svoj veliki, nepozabni projekt, ki se pravzaprav začne na izjemnem albumu Congliptious (1968), na katerem si Bowie pod začasno kolektivno oznako The Roscoe Mitchell Art Ensemble privošči uvodno dramatično hrkanje, usekovanje, čiščenje grla in zatem z vso globoko ironijo zastavi vprašanje: “Is jazz, as we know it, dead yet?” Sledi nora solistična eskapada na trobenti – punktirane tišine, nadmolkle ua-ua pasaže, mimotrobilni vzkriki, šepetavi komentarji in naposled, po šestih minutah, finalna sentenca: “Well, I guess that all depends on, ah, what you know.” Kar se dogodi tam, prejme toliko kasneje svoje večletno mojstrenje z Brass Fantasy, s projektom, ki je tukaj in zdaj bržda najprimernejši za uvajanje mladeži v “umetnost Bowie” (kolikor je, seveda, ne pritegne predvsem suhoparna, a zato nikakor ne zanemarljiva diskofilska informacija, da se Lester leta 1993 oglasi tudi na albumu Black Tie White Noise – Looking For Lester – svojega soimenjaka Davida Bowieja): Nenadkriljiva trobilska fantazija je s trobentami, trombonoma, rogom, tubo in tolkali snemala za ECM, DIW in Atlantic, igrala pa – med drugim – I Only Have Eyes For You, The Platters, Michaela Jacksona, Louisa Armstronga, Notoriousa B.I.G., Jamesa Browna, “Grammy-Pavarottija-Turandot-Puccinija”, pop, funk, Evito, rokenrol, Billie Holiday, latino, Spice Girls, Rahsaana Rolanda Kirka, Marilyn Manson, česa vsega ne? – R'n'B'n'R oziroma nekakšen mondo beyondo … Njihov poslednji skupni z Lesterjem, letošnji februarski album je (sapienti sat!) naslovljen kot The Odyssey of Funk and Popular Music.

Uf, pa sva zvozila besedilo brez izraza “free jazz”. Thanks, Doc! Lahko si odigral zgolj tri tone na nepričakovanem koncu, a so držali človeka pokonci vsaj tri tedne. The Great Pretender: Everything Must Change, so Let the Good Times Roll!

Miha Zadnikar