Urbana črnina

Drejc, naš dohtar!

Čeprav je Dr. Dre skonstruiral muzično formo, ki se ji reče g-funk (kjer g stoji za gangsta), nikoli ni bil pristaš ali podpornik gangbanganja. Njegova teorija je namreč, da denar, ki ga dobiš kot gangsta (se pravi z dilanjem droge, zvodništvom in manjšimi ropi), nikoli ne odtehta nevarnosti in pritiska, ki si mu izpostavljen, še posebej zaradi rivalstva in medsebojnega obračunavanja med konkurenčnimi tolpami.

In kdo pravzaprav je čarobni zdravnik, o katerem tokrat tipkam in berete? Andre Young je bolnišnično tišino z glasom prekinil 18. februarja 1965 (se pravi, da je po horoskopu Vodnar, to je zelo zelo v redu). Mama je sama vzgajala troje dece, a to je ni oviralo, da ne bi prirejala hišnih zabavic za prijatelje in prijateljice. Malega Drejca so na teh partijih ponavadi zadolžili, naj menja single na gramofonu. Se pravi, da je džokej postal že tam nekje pri štirih letih, saj plošč ni vrtel kar na pamet, ampak jih je vrtel po natančno določenem vrstnem redu. A idile je bilo konec, ko je mama Young začela hoditi v celodnevno službo, otročki pa so neprestano migrirali med sorodniki. Tako se je Drejc že zelo mlad naučil, kako se je treba obnašati, ko si na ozemljih različnih gangov. Njegova babica je živela v soseski, kjer so rulali v rdeče oblečeni Bloodsi, mama pa v ulici, ki so jo nadzorovali plavi Cripsi – se pravi, da je pri mami nosil druge cunje kot pri babici, le tiste, ki so bile črne ali bele, je lahko nosil na obeh koncih. Namesto nad uličnim razbijaštvom se je navdušil nad novo ulično kulturo, ki je iz New Yorka hitro začela prodirati proti Los Angelesu. Zgled Grandmastra Flasha – še posebej socialno razsvetljujoč komad The Message - je šestnajstletnega Dreja napeljal k nakupu prvega para gramofonov in pridni vadbi. S šestnajstimi je tako prvič javno zarolal muziko na šolskem plesu. Okrajšavi imena je v čast znanega newyorškega košarkarja Juliusa "Dr. J-a" Ervinga dodal še doktorski naziv. Po nekaj kar odmevnih vrtenjih ga je Alonzo Williams povabil v džokejsko skupino World Class Kru, ki je redno vrtela v comptonskih klubih Eve's After Dark in The Skateland Roller Ring. V zaodrju kluba Eve's After Dark so imeli pobje postavljen majhen štirikanalni studio, v katerem so pripravljali krajše posnetke in jih potem testirali na obiskovalcih. Njihova managerka Shirley je kaj kmalu dobila fejst idejo: modele je oblekla v smešne "seventies" obleke s čipkami in nakodranimi lasuljami in jih postavila na oder kot World Class Wreckin' Kru. Edini, ki si je izgovoril pravico do nenošenja čipk, je bil Dre, ki je potem nastopal v zdravniški halji in s stetoskopom okrog vratu. Wreckerji so špilali predvsem elektro, na setih po koncertih je Dre vrtel tudi drugo robo, recimo Kraftwerk, Parliament/Funkadelic, Run DMC in plošče govorjene besede "prljavega" komedianta Richarda Pryorja.

Dre je bil kljub rednim dohodkom banda vedno brez denarja (cunje, verižice in žuri pač stanejo), tako da je prvi avto na obroke odkupoval od Alonza. A kaj kmalu je povzročil prometno nesrečo in pristal v ječi. Z varščino 800 USD ga je iz pripora spravil bežni znanec, sicer "drug dealer" Eric Eazy-E Wright, a v zahvalo je od Dreja zahteval, da za njegov novi posel, založbo, producira tri komade. Yella, sicer tudi član World Class Wreckin' Kru, je frenda O'Shea Jacksona (zdaj ga poznamo pod imenom Ice Cube) nakuril, naj napiše kakšen jezen verz. Problem je bil le še v tem, da so se šele v studiu spomnili, da nimajo nikogar, ki bi verze odrappal. Ker pa studijske ure niso zastonj, je Dre nakuril Eazyja, naj kar on recitira verze. Komadu, ki je nastal, je ime Boyz N Tha Hood, krožku, ki ga je naredil, pa se je kmalu reklo N.W.A. (Niggers With Attitude). Dre je bil v bandu povezovalni element med velikima egoma Icea Cuba in Eazyja-Eja, poleg tega pa je v rokah trdno držal zvočno podobo skupine. Eazyjeva založba Ruthless Records je imela po ogromnem in nepričakovanem uspehu skupine vedno več denarja in kmalu je začela podpisovati pogodbe tudi z drugimi izvajalci, katerih plošče je večinoma produciral Dre.

Ice Cube je bil prvi v N.W.A., ki je bil nezadovoljen z denarjem, ki ga je dobival. Veliko večino novcev sta namreč pokasirala Eazy-E in njegov partner Jerry Heller. Cube je tako zapustil skupino, odhod pa je vsaj delno povezan z incidentom, ki je do današnjega dne ostal najtemnejši madež na javni podobi Dr. Dreja. Deniece Barnes je bila propadla rapperka: priložnost je videla v glasbeni televizijski oddaji Pump It Up, katere vodenje ji je zaupala družba Fox. V roku nekaj dni je tako intervjuvala Icea Cuba, ki je izdal solo prvenec, in ostanek skupine N.W.A. Cube je v objektiv povedal nekaj gorkih na račun nekdanjih kolegov, producenti pa so njegove izjave prilepili na konec intervjuja z N.W.A., čeprav Barnesova tega bojda ni hotela. Kmalu po objavi prispevka je razjarjeni Dre na neki zabavi fizično napadel Barnesovo in jo kar hudo namlatil. Barnesova je za odškodnino najprej hotela, da ji Dre producira tri komade, Dre pa je tako ali tako vseskozi zanikal, da bi Barnesovo sploh napadel. Prav takrat je na drugo mesto Billboarda poletela druga plošča N.W.A., Niggaz 4 Life. In Barnesova si je premislila: zdaj ni več hotela brezplačne produkcije, ampak milijon dolarjev. Če ne, pa na sodišče. In ker tudi za takega modela, kot je Dre, milijon dolarjev ni ravno drobiž, ga je Barnesova ovadila, to je takoj sprožilo totalno medijsko vojno proti Dreju. A ker se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, sta se gospodična Barnes in gospod Young pobotala izven sodne dvorane, obnovila staro prijateljstvo, njen mož pa je kasneje celo sodeloval pri snemanju videov za Snoopa Doggyja Dogga.

Suge Knight, nekdanji igralec ameriškega nogometa (veste, to so zelo razviti pobje), je kmalu po tem incidentu začel pihati na Drejevo dušo, češ da ga Eazy-E ne plačuje dovolj in da bi veliko več zaslužil, če bi onadva skupaj naredila založbo. In sta jo. Death Row je štartala s prvim Drejevim solo albumom The Chronic, ki je čista klasika in zvočni temeljni kamen g-funka ter novega obdobja gangsta rapa. The Chronic je bila osem mesecev med prvimi desetimi albumi Billboarda, poleg tega je svetu predstavila novo superzvezdo, Snoopa Doggyja Dogga. Mnogi smo še danes prepričani, da je Snoop brez Dreja izgubljen in da noben drug producent ne zna napedenati pravih beatov za njegovo laid back, boli-me-za-vse rappanje. West coast po The Chronic ni bil več isti. Mnogi, tudi Drejev polbrat Warren G, so uspešno zvočno formulo (debel bas, sintetizatorski zvoki, srednji tempo, močno prisoten in opazen vpliv Clintonove šole funka) lahko le še bolj ali manj obračali, a njen glavni arhitekt se ni ustavljal. Snoopov prvenec Doggystyle je produkcijsko mogoče še večji masterpiece, kot The Chronic, prav tako solidne so tudi Drejeve produkcije za pokojnega 2paca in druge artiste Death Rowa.

Kakorkoli že: Dre je hotel še korak naprej. Odprodal je delež v Death Rowu, to je bila modra poteza, saj je zaradi Knightovega sumljivega poslovanja (na veliko je prek založbe pral denarce gangsterskih frendov) založba hitro začela propadati, s Knightovo aretacijo in Tupacovo smrtjo pa je dandanes tako ali tako le še karikatura in bedna senca same sebe. Tudi Aftermath, nova, popolnoma Drejeva založba, na začetku ni imela briljantnih uspehov. Podpovprečna kompilacija Dr. Dre Presents: The Aftermath ni dosegla odobravanja na nobeni fronti, saj so jo spregledali kritiki in fani. Ko je kolapsnil še multi star paket (Dr. Dre, Foxxy Brown, Nas, Nature) The Firm, je bilo videti, da je z Drejem konec. A kot je ugotovil že Nietzche: Što ne ubija, jača! Dre je letos s prvencem novega varovanca Eminema dokazal, da je še vedno v formi. Še boljši izdelek je njegov drugi solo, Chronic 2001, o katerem lahko več preberete na ocenjevalnih straneh Muske. O Dreju pa na tej strani samo še tole: s štiriintridesetimi leti nam bo s stolčka pred mešalno mizo v studiu v ušesa zagotovo poslal še veliko dobre muzike. Ali kot pravi refren prvega singla nove plošče: I still got the time to perfect the beats / and I still got the love for the streets …

Napo-Lee-Tano