Everything But The Girl

Preprosto in žalostno

Začela sta v lahkotnih soul jazzovskih vodah, nadaljujeta obogatena z dubovsko elektronsko vizijo. Kje se bo končala glasbena idila pevke Tracy Horn ter multiinstrumentalista, producenta in didžeja Bena Watta, ostaja neznanka, za zdaj pa nam par iz angleškega Hulla ponuja nov, kot vedno melanholičen album Temperamental.

Pravijo, da je glasba Everything But The Girl vedno dobrodošlo zakulisje v ameriških in britanskih restavracijah. Z njo si lahko mirne duše postrežete tudi v domači kuhinji. Slušnih organov vam ne bodo trgale trde in razglašene kitarske strune, v nebo vpijoč glas in poceni besedila. Morda se te glasbe prav zato v velikem ovinku izogiba večina komercialnih radijskih postaj, razvpitih in priljubljenih glasbenih izdaj in televizijskih postaj; videospotov ne boste videli po MTV in Vivi, morda jih lahko sem ter tja okusite po VH1 v rubričnih oddajicah o glasbenih klasikah. In če boste za angleški duet iz Hulla povprašali mimoidočega mladega glasbenega nadobudneža, vas bo po vsej verjetnosti nemo pogledal. Upravičeno. Medijsko sito nam namreč vedno znova prihrani zgodbo o že skoraj dve desetletji ustvarjajočem paru, ki je močno vplival na današnjo dub in drum'n'bass sceno.

V času postpunkerskega obdobja v zgodnjih osemdesetih letih so Bena Watta v Melody Makerju primerjali s Timom Buckleyjem. Njegov zaščitni znak sta bila kitara in stol, z odra je s stihi pozdravljal občinstvo, ki je nestrpno čakalo na nastope takšnih zasedb, kot so bili Thompson Twins; če so za njim prišli na vrsto punkerski bendi, so ga dobesedno popljuvali.

Tracy Thorn je imela več sreče. Njena dekliška zasedba Marine Girls si je v Melody Makerju prislužila naslovnico, v New Musical Expressu pa je bila njihova mala plošča izbrana celo za Single of the Week. Spodbudni začetki so Benu in Tracy odprli vrata založbe Cherry Red Records, kjer sta vsak posebej izdala solo plošči. Minimalistična in žalostna glasba, ki je zapečatila oba albuma, Benov North Marine Drive (1982) in Tracyjin Distant Shore (1981), ju je kmalu združila v duet, za katerega sta si ime sposodila pri trgovini s pohištvom, v kateri ste za spalnico lahko kupili “everything but the girl” ali po slovensko: vse, le dekleta ne.

Patetična in inovativna glasbena mešanica, ki jo je duet preskusil na prvi mali plošči, priredbi znane pesmi Night and Day Cola Porterja, je najprej naredila vtis na Paula Wellerja, ki se je leta 1983 dvojici pridružil na prvem londonskem nastopu. Glasbena srenja je bila šokirana: šlo je namreč za prvi Wellerjev nastop potem, ko je razpustil legendarni bend The Jam. Še večja vaba za medije je bila njegova odločitev, da Bena in Tracy povabi k sodelovanju pri njegovi naslednji plošči z novo skupino The Style Council. Če so za Wellerja britanski elektronski podmladek Depeche Mode zveneli slabše kot zvoki, ki prihajajo iz riti Kennyja Wheellerja (tako je namreč zapisal v recenziji male plošče Leave in Silence), sta bila Everything But The Girl z zgledovanjem po lahkotnih, modnih jazzovskih smernicah spoštovanja vredna začetnika, ki sta se postavila ob bok Sade in Working Week.

Čeprav nikdar razvpita, je njuna glasba našla pot do glasbenih sladokuscev in nežnih duš, ki se niso mogle upreti čistemu in melanholičnemu Tracyjinemu glasu in enostavnim, toda življenjskim besedilom njunih pesmi. Lahkotna jazzovska osnova in na trenutke orkestralna atmosfera sta postali glasbeni razpoznavni znak dueta. Po šestih albumih sta se Everything But The Girl dokončno uveljavila kot evergreenovsko usmerjena glasbenika, ki jima očitno prija pesniti za ušesa odrasle populacije, željne mehkobnih dobrih starih melodij, kot je I Don't Want To Talk About It, ki sta jo, kakopak, Ben in Tracy priredila za njun leta 1988 izdan album Idlewild pri založbi Blanco y Negro.

Toda ustaljenim glasbenim potem sta se Tracy in Ben kmalu spretno izognila. Raje, kot da bi se prepustila okostenelim in dolgočasnim vzorcem, sta se odločila začeti znova. V trezen premislek ju ni silila zgolj ustvarjalna kriza. Po desetletju skupnega dela in osmih studijskih albumih sta se morala Tracy in Ben soočiti s svojo dediščino. Ben je namreč zbolel za redko imunsko boleznijo, ki ga je ne le prikovala na posteljo, pač pa pahnila na rob smrti. Vprašanje glasbene dediščine je s tem postalo zanju še pomembnejše: ali se vdati v usodo in zapečatiti glasbeno kariero z izdelki, ki ju niso zadovoljevali, ali nadaljevati in spremeniti glasbeno osnovo, na kateri sta gradila doslej? Po enoletni borbi z boleznijo Ben in Tracy nista nadaljevala tam, kjer sta končala. Vrnila sta se na začetek, k osnovam in prvotnim zamislim, na katere sta po desetih letih že skorajda pozabila. Svež veter ju je tako leta 1994 pripeljal k takratnim začetnikom dubovske trance smeri - Massive Attack. Tracy in Ben sta se zaljubila v njihov album Blue Lines, v katerem sta našla nov glasbeni smisel, in pozornost preusmerila v soulovsko akustične melodije, kakršne lahko poslušamo na izvrstni plošči Amplified Heart (Blanco y Negro, 1994).

V tem trenutku sta bila Everything But The Girl v prednosti pred takratnimi začetniki. Poleg dolgoletnih glasbenih izkušenj in novih idej je bil glas Tracy Horn še vedno svež, dovolj hipnotičen in čustven, da mu je z užitkom prisluhnila vsa glasbena srenja. Pa ta kompliment ni namenjen zgolj njunemu izrednemu in enako uspešnemu singlu Missing (leto kasneje je remiks Todda Terryja kraljeval po svetovnih lestvicah), pač pa tudi njenim pevskim vrhuncem na albumu Protection prej omenjenih Massive Attack. Sodelovanje je Everything But The Girl umestilo med novovalovske dubovske fenomene in mnogi so šele tedaj prvič slišali za par Watt-Thorn, ki se je odslej popolnoma posvečal elektronski dubovski soul produkciji, značilni za bristolski drum'n'bass z Massive Attack, Trickyjem in Portishead na čelu.

Po mnenju mnogih kritikov njun najboljši album do danes Walking Wounded (Virgin Records, 1996) je pokazal, da sta Ben in Tracy uspešno prebrodila razkorak med raznolikimi stili, značilnimi za osemdeseta in devetdeseta.

Evropska klubska glasbena scena, po kateri se je zadnja leta kot didžej potikal Ben, in zvezdniško zveneči glas Hornove sta pustila pečat tudi na novem, že devetem studijskem albumu dueta, Temperamental (Virgin Records). Hipnotičen beat pa ni vse, na čemer duet gradi zadnji glasbeni izdelek. Različnost trip hop prvin in osnovna disco linija v večini pesmi, vključno s prvo malo ploščo Five Fanthoms, kažeta na hvalevredno harmonijo, v kateri ključno vlogo odigra Tracyjin čedalje zrelejši vokal. Groove prvine so mojstrsko preproste, nevpadljive in kljub temu dovolj očitne, da bo ob poslušanju zaščemelo tudi tiste, ki prisegajo na pozitivne in vihrave sintetične zvoke. Kajti Everything But The Girl ostajata kljub spremembam med najbolj preprostimi in žalostnimi izvajalci sodobne glasbe.

Marta Pirnar