Letnik: 1999 | Številka: 12 | Avtor/ica: Jure Matičič

Domače dvorišče

Elabjer

Domača slovenska proizvodnja bobna in basa je vsako leto bogatejša za lepo mero skupin in posameznih producentov, kvaliteta in inovativnost glasbe pa kažeta, da bo Ljubljana v prihodnosti le postala mesto breakbeata. Nenazadnje se lahko pred skeptičnimi tujci pohvalimo celo z nekaj albumi, med katerimi je na prvem mestu Art Millenium, vsaj po kronološkem zaporedju.

Prvi pravi, uradni slovenski drum'n'bass album tako ne prihaja iz Ljubljane, ampak povsem nepričakovano iz Celja. Avtor je Aleš Dvoršak, z naslovnice Art Milleniuma (glej Musko 10/99, Plošče) pa ga poznamo pod imenom Elabjer. Njegov prvi skok v 'spotlight' so bili remiksi razvpitega singla Bitchkraft someščanov Strelnikoff. Četudi je največ pozornosti in razburjenja povzročila naslovnica, pa se na cedejki, ki jo je založila angleška založba Law and Order, pri nas pa ponatisnil Dallas, skriva pet odličnih drum'n'bass remiksov. “S Strelnikoff živimo skupaj v majhnem mestu, ki se imenuje Celje, in vsi, ki se ukvarjamo z glasbo, se načeloma poznamo med seboj. Drum'n'bass in na splošno breakbeat sem hotel vpeljati v lokale. Strelnikoff pa so tako ali tako že ves čas navdušeni nad drum’n’bassom, saj sem že za njihovo prejšnjo ploščo naredil remikse. S tem materialom smo potem hodili okoli in ga predstavljali, odziv je bil kar ugoden. Zato smo se odločili, da skupaj naredimo bolj uraden projekt,” mi je v studiu Radia Študent zaupal Aleš.

Naslednji korak Elabjerja je bil precej manj heretičen album Art Millenium: “Marsikdo misli, da so to moje aktualne stvari, ampak ni res. Plošča je nastajala dolgo časa, v bistvu je kompilacija mojih demo kaset. To je material, ki sem ga zbiral kaka tri leta. V resnici je gradiva še veliko več, vendar smo naredili selekcijo zadnjih dveh let. Potem sem moral še v vojsko in vse skupaj se je še bolj zavleklo. Plošča je uvod v to, kar delam, da bi se poslušalci seznanili s tem, kakšen tip glasbe bi sploh rad predstavil.” Drum'n'bass je Aleša pritegnil že na samem začetku, le da tovrstna glasba pri slovenski publiki ni naletela na prav dober odziv. Ko je okoli leta 1995 na nekem rave partyju v Mariboru predstavljal svoje drum'n'bass gradivo, je bil odziv publike še popolnoma na ničli. “Na začetku je bilo na plesišču okoli štiristo ljudi, ko sem končal, pa le kakšnih petdeset. Niso me ravno izžvižgali, ampak skoraj.”

Art Millenium je večinoma ambientalne narave, z zelo dolgimi uvodi v kasnejše zapletene breakbeatniške vzorce in s komadi, ki so povprečno dolgi okoli osem, devet minut. Še najbolj spominja na izdelke založb Moving Shadow in Good Looking v časih inteligentnega bobna in basa ali art cora, se pravi, da spada med tiste izdelke, ki jih je najbolje sukati v intimi, stran od klubskega okolja. Sicer pa Art Millenium ni bil nikoli narejen za klubsko rabo. “Album je namenjen temu, da ploščo zavrtimo doma in jo poslušamo od začetka do konca. To so bolj meditativne zadeve. Angleži imajo za to zelo dober izraz ‘music of repetitive loops’, jaz pa se trdno držim načela, da se glasba zelo počasi uvaja in zelo počasi sklene. Vse skupaj naj bi bilo zelo gladko, tudi če so ritmi zelo agresivni, se potrudim, da bi poslušalca na to navadil zelo počasi.” Album je izšel pri založbi Coda, ki je bila v glavah slovenskih breakbeat frikov verjetno zadnji kandidat za izdajo drum'n'bass albuma. Sicer pa Elabjerja s Codo veže enaka stvar kot s Strelnikoff – vsi prihajajo iz Celja. “Igorju Korošcu, ki je obenem glavni urednik in lastnik Code, smo predstavljali projekt in zraven malo jamrali, kako slabo so producenti in založniške hiše v Sloveniji motivirani, da bi izdali kaj takega, potem pa sva se nekako zmenila, da bo stvar izdal kar on. Nekaj časa je sicer trajalo, ampak je le prišlo do plošče.”

Gradivo je Elabjer predstavljal tudi v živo, na različnih nastopih in kot didžej ter spremljevalni live-act skupine Strelnikoff, letos pa tudi na Off Rocku v ljubljanskem klubu K4. Glede live-actov in opreme, ki jo uporablja, nam je povedal tole: “Nikoli ne pripravim programa. Pridem in po občutku, ki ga imam za tisti večer, tudi vrtim. Uporabljam sampler, Groovebox, gramofone, računalnik … pač vse, kar imam. Oprema je zelo relativna, bolj važno je, kaj iz tega narediš. Delati se da tudi z dosti slabšimi stvarmi. Pred dvema letoma sem delal le z eno ubogo zvočno kartico in tudi remiksi Bitchcraft so bili narejeni z računalnikom. Dosti je bilo sicer še postprodukcije, vse pa sem naredil doma.”

In na kaj lahko računamo v prihodnosti? “Upam, da bom še letos izdal novejši projekt, ki bo bolj ažurno prikazal stvari, ki se dogajajo v moji glavi. Ne vem še, ali bosta izšla dva ločena projekta ali le eden pod imenom Elabjer. V glavnem, šlo bo za deljeno ploščo. Ena bo spet ambientalna, ena pa bo didžejevski miks, tudi mojih stvari – nekakšen live act stvari, ki jih predstavljam že na tej plošči.”

Jure Matičič