Letnik: 1999 | Številka: 12 | Avtor/ica: Matej Krajnc in Jane Weber

Kozmična Amerika

Gospelovska zapuščina Elvisa Presleyja (1. del)

Kaj nam je zapustila najpomembnejša osebnost popularne glasbe dvajsetega stoletja, človek, ki je bil pred kratkim oklican za umetnika stoletja in čigar plošč 22 let po smrti še vedno prodajo več kot plošč marsikaterega novejšega izvajalca?

Spletna stran z imenom Elvis Presley Gospel Singing Artists Spotlight je posvečena Elvisovi gospelovski zapuščini in je zastavljena še veliko širše. Ukvarja se s celotno zapuščino južnjaškega gospela, ponuja plošče, odlomke v formatu MP3, zapise o izvajalcih in zanimive informacije za vse, ki ne moremo brez takšne glasbe. Morda najbolj pritegne oglas za dvojno ploščo z naslovom Elvis Presley: Amazing Grace, His Greatest Gospel Performances, na kateri so spravljene vse štiri redne Elvisove gospelovske izdaje, pa tudi nekateri zanimivejši gospeli, ki so izšli na malih ploščah ali pa ostali neobjavljeni.

Elvis je izdal tri uradne nabožne albume: leta 1960 album His Hand In Mine, leta 1967 How Great Thou Art in leta 1972 He Touched Me. Zraven sodi tudi EP plošča iz leta 1957, mini album z naslovom Peace In The Valley, ki je bil leta 1959 oklican za enega najboljših v zvrsti. Ko je ta plošča leta 1957 prvič izšla, je sprva naletela na mešane občutke. Verski konservativci so menili, da Elvis ni moralno primeren za petje duhovnih pesmi, zadrti rockerji so menili, da uporniškemu rockerju petje tovrstne glasbe nikakor ne pristaja, večina ameriškega mladega življa pa je končno le dobila dokaz, da njihov idol ni nevaren divjak. Elvis je bil privlačen moški, bil je tudi pošten in dober fant, zato so ga v javnosti velikokrat imeli za zgled.

Začetki z gospelom

Plošča Peace In The Valley je vsekakor eden boljših tovrstnih izdelkov petdesetih let. Medtem ko so nekateri countryjevski umetniki tistega časa snemali gospele zato, da bi še povečali priljubljenost, je Elvisova plošča nastala iz resnične izvajalčeve ljubezni do te glasbe. Peter Guralnick v knjigi Last Train To Memphis (ta je po mnenju večine ameriških kritikov najboljša glasbena biografija sploh) piše, da je Elvis, ko je začel igrati kitaro, igral po večini gospele. Naslovno pesem plošče, tedaj že stalnico v svetu gospela in popularne glasbe, je napisal črni spreobrnjenec Thomas A. Dorsey, nekdanji pisec skladb rhythm and bluesa. Pesem je skozi desetletja posnela večina najvidnejših umetnikov countryja in popularne glasbe, poleg Elvisa recimo tudi Johnny Cash, Jim Reeves, Kenny Price, od temnopoltih pevcev pa med drugimi starosta gospela Mahalia Jackson in legendarni Golden Gate Quartet. Dorseyjeva je bila tudi pesem Take My Hand, Precious Lord. Elvis pa je na EP ploščo uvrstil še skladbo I Believe, ki sta jo v začetku petdesetih proslavila Frankie Laine in Red Foley, znan po pesmi Old Shep, ki jo je tudi posnel Elvis, ter pesem Stuarta Hamblena It Is No Secret (What God Can Do). Hamblen je bil tedaj eminenca gospelovskih in popularnih skladb, njegova je recimo klasična Remember Me (I'm The One Who Loves You), ki jo je posnela vrsta umetnikov, med drugimi Dean Martin in Johnny Cash, in tudi Turn Your Radio On, ki je bila prav tako iskano gradivo za gospelovsko usmerjena načrtovanja countryjevskih glasbenikov. Elvisove izvedbe so po iskrenosti in občutenosti prav gotovo med boljšimi različicami teh pesmi. Plošča Peace In The Valley je ob koncu leta 1957 izšla poleg osmih božičnih pesmi na prvem Elvisovem božičnem albumu z naslovom Elvis' Christmas Album. Na njem so bile med drugim tudi Elvisove predelave takšnih dobrot, kot sta Blue Christmas Ernesta Tubba in Here Comes Santa Claus (Right Down Santa Claus Lane) Gena Autryja.

Plošča His Hand In Mine

Založba RCA Victor je decembra leta 1960 izdala ploščo His Hand In Mine. To je bil drugi Elvisov album po vrnitvi z vojaščine, na istih snemanjih je med drugim posnel tudi skladbo Surrender in se z njo v začetku leta 1961 povzpel na prvo mesto na lestvici vročih 100. Plošča His Hand In Mine sodi po mnenju poznavalcev med najboljše albume šestdesetih, sploh pa med najboljše albume z nabožno vsebino. Elvis ga je posnel z nashvillsko zasedbo oktobra 1960 in je bil nanj zelo ponosen. Nanj je uvrstil 12 pesmi in popularnim himnam tiste dobe dodal nekaj zanimivih stalnic. Uvodno skladbo je napisalo veteransko pero Mosie Lister, takoj zatem je na vrsti dokaj rockerska izvedba prave stalnice I'm Gonna Walk Dem Golden Stairs, ki jo je leta 1951 ustvaril nekdanji član The Jordanaires Cully Holt, v resnici pa je bila mnogo starejša in je imela črnske korenine. Sledi na jugu zelo popularna himna In My Father's House Are Many Mansions. Basist The Jordanaires je s kratkim vokalnim solom opravil odlično delo. Avtorja knjige Elvis – His Life From A To Z Fred Worth in Steve Tamerius trdita, da je pesem spisala Aileene Hanks leta 1953 na podlagi odlomka iz pisanj apostola Janeza, vendar na albumu ni omenjena. Pod pesmijo je napisano le: adapted and arranged by Elvis Presley. Naslednja pesem je ena zanimivejših na plošči: Milky White Way. Tradicionalni spiritual je leta 1948 z uspehom posnela skupina The Trumpeteers in Elvis je svojo različico naravnal po njeni. Zveni precej bluesovsko in energično, tako da naslednja pesem, Hamblenova Known Only To Him, prinese zanimivo zamenjavo razpoloženja. Izvirno različico te pesmi je leta 1952 posnel sam Hamblen, leta 1956 pa pevec George Beverly Shea. I Believe In The Man In The Sky je bila stara klasična skladba The Jordanaires in Elvis se je zgledoval po njihovi različici, medtem ko je obdelava starega oreha Joshua Fit The Battle dala vedeti, da je poslušal Golden Gate Quartet. Zgodba o Joshui in zidovih Jeriha je ena najbolj znanih črnskih duhovnih pesmi in člani Golden Gate Quarteta so jo skozi leta večkrat posneli, med drugim tudi sredi petdesetih. Verjetno se je Elvis zgledoval prav po tej različici. Pesem je za Golden Gate Quartet aranžiral in priredil Orlandus Wilson, basist in duša te zasedbe, in njegova priredba je še danes daleč najbolj znana in posnemana. Mahalia Jackson je, denimo, posnela drugačno različico te pesmi, dosti bolj himnično, medtem ko je izvedba Golden Gate Quarteta precej bolj swingovska. Skladba Jesus Knows Just What I Need je še en gospel Mosie Lister, medtem ko naslednja pesem spet črpa iz zakladnice črnskih spiritualov in aranžerskih prijemov Orlandusa Wilsona. Pesem Swing Down, Sweet Chariot ali kar Swing Down, Chariot je Elvis posnel dvakrat: najprej za album His Hand In Mine, potem pa še leta 1969 za film The Trouble With Girls (And How To Get Into It). Zadnja različica je bolj energična od prve in zelo diši po memphiškem zvoku, ki mu je bil Elvis v tistem času tako predan. Kralj rock and rolla je nato iz repertoarja Reda Foleyja izbrskal še eno pesem, Mansion Over The Hilltop. Foley jo je leta 1953 uvrstil na stran B male plošče I Believe. A. E. Brumley je bil poleg Stuarta Hamblena eden najljubših skladateljev Johnnyja Casha. Elvis je Brumleyjevo popularno skladbo If We Never Meet Again odpel zelo prepričljivo in založba RCA jo je dodala zbirki na albumu His Hand In Mine. Dve leti pozneje jo je na ploščo Hymns From The Heart uvrstil tudi Cash. Njegova standardno kopitljava različica je dala skladbi nekakšen zgodnji zvok odpadnikov countryja, medtem ko je bila Elvisova podobna izvedbam črnskih gospelovskih umetnikov. Ploščo His Hand In Mine sklene priredba klasične teme Working On The Building, znane tudi z ljubljanskega koncerta skupine Cowboy Junkies. Pesem z istim naslovom je v tridesetih prepevala družina Carter, knjiga Elvis – His Life From A To Z pa pravi, da sta različico, ki jo je zapel Elvis in je bila, mimogrede, res precej drugačna od Carterjeve, napisala Hoyle in Bowles za zasedbo The Blackwood Brothers. Pozneje so jo posneli tudi The Jordanaires. Elvis je pesmi vlil precej energije in s tem dosegel, da plošča His Hand In Mine v celoti zveni precej nenashvillsko.

Na ovitku plošče His Hand In Mine najdemo poleg fotografije Elvisa, ki sedi za klavirjem, tudi zapis Roberta Kotlowitza, ki pojasni marsikaj v zvezi z Elvisovo odločitvijo, da posname gospelovski album, in razloži, zakaj je bila ta odločitev pravzaprav čisto logična. Kotlowitz pravi: "Cerkvena glasba in himne – to je bila glasba, ki jo je Elvis Presley najprej slišal in tudi najprej pel. Zanj je bila tako naravna, kot so za današnjo mladino otroške pesmice. Elvis je bil rojen v Tupelu v zvezni državi Misisipi. To je bil miren kraj, kjer so družine živele v medsebojnem spoštovanju in harmoniji, vera pa je bila osrednja stvar v življenju. V Tupelu se je vsak dan začel s priprošnjo, v šoli in pri Presleyjevih doma. Elvis in njegovi starši so peli v cerkvenem zboru. Ta album je torej za Elvisa delo iz ljubezni. Te himne je izbral kot poklon tupelskim spominom, kot iskren in neminljiv spomin na mamo in konec koncev tudi kot odgovor na vprašanje oboževalcev, kdaj bo spet posnel kaj nabožne glasbe."

Zato naj se ne bi čudili, da je nekdaj zadrti “sesuvalec sistema”, kot ga je marsikdo rad poimenoval, posnel ves album nabožnih pesmi. Takrat se je res čudilo manj ljudi kot ob izidu plošč Peace In The Valley in Elvis' Christmas Album, ko je neki disk jockey izjavil, da se mu Elvis in njegov božični album zdita podobna "Bedancu, ki otrokom nosi božična darila" (prevod Tomaža Domiclja v knjigi Jerry Hopkins: Elvis, PZ, 1988). Elvis je ob izidu albuma His Hand In Mine že počasi postajal vseameriški; izdal je nekaj precej nenevarnih malih popevkarskih plošč in njegova podoba je bila precej čistejša kot pred vojaščino. Na snemanjih za ploščo His Hand In Mine je posnel tudi pesem Crying In The Chapel, ki jo je napisal Artie Glenn in so jo v izvirniku posneli fantje temnopolte zasedbe The Oriols, ene izmed mnogih po ptičih imenovanih vokalnih skupin tedanjega časa. Založba RCA te pesmi ni uvrstila na album, ampak jo je vrgla v predal in jo tam pustila do leta 1965, ko je izšla na mali plošči in postala ena Elvisovih najbolj znanih in tudi redkih večjih uspešnic v obdobju med letoma 1964 in 1968. Založniška hiša jo je dve leti pozneje dodala na drugo Elvisovo gospelovsko veliko ploščo, How Great Thou Art, ki je po mnenju poznavalcev gospela ena največjih umetnin povojne popularne in nabožne glasbe, eden najboljših Elvisovih albumov sploh in povrh vsega še njegov najboljši album te vrste. Elvis je zanj dobil prvega grammyja. Poglejmo, kako je bilo s ploščo.

Drugi Elvisov poklon

Druga Elvisova velika gospelovska plošča How Great Thou Art je izšla v prvi polovici leta 1967, točneje, 8. marca 1967, in se zasidrala med prvih dvajset najpopularnejših albumov. Elvis in njegov menedžer sta sama plačala radijska predvajanja, kritiki pa so ploščo pozdravili kot žarek v temini obdobja neskončnih Elvisovih albumov s filmsko glasbo; zelo veseli so bili, da se je Elvis po dolgem času končno vrnil v studio posnet kaj drugega kot filmsko glasbo. Plošča How Great Thou Art je bila posneta spomladi 1966 v Nashvillu. Elvis je takrat počasi že postajal sit filmske glasbe in je v tistem času posnel še nekaj čudovitih zadev, ki pa so ostale bolj ali manj prezrte, saj jih je založba navrgla kot dodatke albumom s filmsko glasbo, katerih prodaja je tedaj že začela upadati. Med drugim govorimo o stalnici Love Letters, ki je doživela nekaj trenutkov v izvedbah Nata Kinga Cola in Kathy Lester, ter o bolj bluesovski skladbi Down In The Alley izpod peresa Jesseja Stona, spoštovanega pisca tovrstnih skladb, in predvsem o Elvisovi različici Dylanove Tomorrow Is A Long Time, ki je bila res prvovrstna, a na žalost dolgo popolnoma neopažena. Prva polovica plošče How Great Thou Art je bila mirnejša. Zgodovina naslovne skladbe je zanimiva in jo povzemamo po že omenjeni knjigi Elvis – His Life From A To Z. Skladba je bila napisana leta 1886 na Švedskem pod naslovom O Store Gud (Oh Great God). Napisal naj bi jo častitljivi Carl Boberg. Leta 1907 je bila prevedena v nemščino kot Wie Gross Bist Du (How Great Thou Art). Angleški misijonar Stuart K. Hine je našel rusko različico pesmi, ko je bil v Ukrajini, in jo prevedel v angleščino, leta 1948 pa ji je dodal še četrto kitico (Elvis in večina pop in country umetnikov je pela samo dve in refren). Leta 1955 je imel George Beverly Shea manjši uspeh s svojo različico, čez dve leti pa so z njo uspeli še bratje Blackwood. To temo je posnela še vrsta drugih umetnikov, med drugimi tudi The Platters, in to zelo dobro. Elvis je pesem redno pel na nastopih v sedemdesetih in leta 1974 je za živo različico s koncerta v Memphisu dobil tudi tretjega in zadnjega grammyja. Zaslužil si ga je! Ta različica je glasovno nekaj najmogočnejšega, kar je ustvaril, poleg še nekaterih skladb iz sedemdesetih, kot sta na primer Hurt ali I'll Never Fall In Love Again iz leta 1976. Album nadaljuje tretja najbolj priljubljena himna protestantov, In The Garden. Leta 1912 jo je napisal C. Austin Miles. Elvisova različica je umirjena in skoraj otožna, medtem ko je različica Mahalie Jackson precej bolj himnična. Tako je tudi z naslednjo skladbo, Somebody Bigger Than You And I. Mahalia Jackson jo je odpela tako, kot bi hotela reči: "Tako čutim, poslušajte in čutite z menoj!" Elvis pa, se zdi, ne mara za to, ali kdo sliši, kar poje, razen seveda Gospod. Biti želi sam s svojim občutjem. Naslednje tri skladbe so po izpovedni moči zelo podobne prejšnjima dvema. Poslušalec se ob njih počuti čisto majhnega, majhnega pred Bogom in pred svetom, s seboj razčiščuje in se sprašuje: kdo sem, zakaj sem in odkod sem. Hvaležnost Bogu in priznanje, da obstaja, izvira iz notranjega nemira človeka, ki tava in se išče. Elvisova izpovedna raven je vsaj na tej stopnji podobna ravni Johnnyja Casha. Elvis podobno kot Gram Parsons ali Ira Louvin priznava, da je grešnik, in vpije: "Reši me, Gospod!", medtem ko recimo Mahalia Jackson poje takšne skladbe iz veselja in zavedanja tega, da Bog je in da jo je rešil. Sledi Farther Along, pesem, ki se ji skoraj nihče, ki je snemal gospel, ni upal odreči. Elvis, Johnny Cash, Jerry Lee Lewis, Carl Perkins, Gram Parsons, The Platters, The Stamps, The Byrds, New Swing Quartet in še bi lahko naštevali. Knjiga Elvis – His Life From A To Z navaja, da je skladbo napisal častitljivi W. B. Stone leta 1937, plošča How Great Thou Art pa kot aranžerja navaja samo Elvisa Presleyja. Nekateri viri trdijo, da je nastala veliko pred letom 1937 in da so jo črnci izvajali že na plantažah, tudi z naslovom Cheer Up My Brother. S pesmijo Stand By Me je podobno. Zanimivo je, da tudi pri tako očitno tradicionalnih spiritualih, kot je Rock My Soul, najdemo podpise več izvajalcev, vendar je to v zgodovini popularne glasbe že stara navada. Elvisova izvedba skladbe Stand By Me ali Thou Who Never Lost A Battle - pod tem imenom se namreč ta pesem pojavlja v nekaterih belih verskih skupnostih - je izjemno navdihnjena, vendar, kot smo zapisali že prej, s stališča, značilnega za Elvisove izvedbe takšnih skladb. Mahalia Jackson jo je izvajala z naslovom Without God I Could Do Nothing. Mahalia je bila tako ali tako ena Elvisovih najljubših pevk, in to se je na plošči How Great Thou Art pokazalo. Prijatelji pravijo, da jo je Elvis vedno poslušal. So High je tradicionalni spiritual. Najbolj razširjena je verjetno različica zasedbe The Golden Gate Quartet, naslovljena High Low And Wide. Elvis pa se je po vsej verjetnosti pri izvedbi bolj naslonil na izvedbo LaVern Baker, ki je pesem z naslovom So High So Low posnela leta 1959 za založbo Atlantic. Z naslednjo pesmijo se vrnemo k Redu Foleyju. Skladbo Where Could I Go But To The Lord je namreč posnel leta 1951 za stran B izvedbe pesmi Peace In The Valley. Pesem so od leta 1940, ko je nastala, živahno snemali različni izvajalci. Elvis jo je zapel tudi leta 1968 v visoko hvaljenem comeback showu, na prireditvi, s katero je zaznamoval vrnitev na glasbeno prizorišče. Naša skupina New Swing Quartet je pesem posnela leta 1984 za svojo mogoče celo najboljšo ploščo Oh Happy Day. Skladba By And By nas vrne k tradicionalnosti. Kot ena izmed pesmi z železnega repertoarja The Golden Gate Quarteta je bila hvaležno gradivo za vrsto umetnikov, solistov in skupin. Elvisova različica spominja na tisto Golden Gate Quarteta, vendar je zelo v duhu časa, s tamburinom in vsem, kar sodi zraven. Še ena tema s podobnimi koreninami je na plošči, Run On, ki jo je Golden Gate Quartet posnel pod naslovom God's Gonna Cut You Down, črnska pevka folka Odetta pa kot God Almighty's Gonna Cut You Down. Elvisov glas je pri tej pesmi dobil malce prizvoka petdesetih in je zvenel zelo lahkotno. Na novi različici albuma je besedilo ponatisnjeno zelo površno. God's Gonna Cut You Down je namreč ena tistih klasičnih 'raperskih' črnskih duhovnih pesmi z zelo veliko besedila, pri katerem je zaradi razumevanja poslušalca pomembno, da je natisnjeno brez napak. Vendar so imeli v začetku devetdesetih let skoraj vsi Elvisovi ponatisi v zbirki Elvis In The 90's napake. Med skladbi By And By in Run On se je zasidrala If The Lord Wasn't Walking By My Side. To precej himnično pesem je za Elvisa napisal Henry Slaughter, ki je na snemanju igral orgle. O izjemno produktivnem peresu Mosie Lister smo že govorili. Na plošči How Great Thou Art je tudi njena skladba Where No One Stands Alone, marsikateremu ljubitelju ena najljubših na plošči. Napisana je bila leta 1955. Na koncu najboljše, pravijo. Vsekakor dobro, dobro prodajano, predvsem pa šest let staro. Kdo ve, zakaj je založba RCA pesem Crying In The Chapel spravila na How Great Thou Art, ko pa je bila posneta za His Hand In Mine. Odgovor bo bržkone ta, da je založba RCA skladbo Crying In The Chapel izdala na mali plošči leta 1965. To je bila, kot že omenjeno, ena redkih res uspešnih malih plošč za Elvisa v tem obdobju. Leta 1967, ko je izšel album How Great Thou Art, mu je šlo še slabše. Njegova kariera je bila umetniško po mnenju kritikov na mrtvi točki, založba RCA pa je seveda želela povečati prodajo albuma. Čeprav se poslušalcu, ki pozna ozadje, sprva zdi, da je ta pesem na plošči kot bela vrana, ni čisto tako, posebno, če jemljemo ploščo kot celoto. Skladba Crying In The Chapel intimno in umirjeno razpoloženje plošče več kot primerno zaokroži. Ta album je bil leta 1967 res dobrodošel v poplavi Elvisovih plošč s filmsko glasbo, to se je pokazalo tudi komercialno. Odrezal se je bolje kot večina Elvisovih albumov v tistem obdobju.

Leta 1966 je v kinematografe v ZDA prišel film Frankie And Johnny. Elvis je v njem pel diksilendsko obarvan venček dveh starih spiritualov iz New Orleansa, Down By The Riverside in When The Saints Go Marchin' In. Venček je izšel na albumu z drugo glasbo iz tega filma, v začetku sedemdesetih pa tudi na albumu Elvis Sings Hits From His Movies Volume 1. Elvis je ta venček posnel leta 1965, vendar večina poznavalcev meni, da je pesmi dosti bolje zapel na razvpitem Million Dollar Sessionu, na snemanju decembra 1956 v studiu Sun, ko je pel z Jerryjem Leejem Lewisom in Carlom Perkinsom, posnetkov, na katerih je pel tudi Johnny Cash - med njimi naj bi bila izvedba gospela Vacation In Heaven - pa niso nikoli našli. Kar zadeva When The Saints, obstaja tudi domači demo posnetek te pesmi iz petdesetih, na katerem Elvis igra klavir in se spakuje. Posnetek je na voljo v paketu Platinum: A Life In Music in tudi na plošči The Home Recordings, ki je le eden iz skoraj nepreglednega kupa novih posnetkov, najdenih skladb in ponatisov, ki so se pojavili v zadnjih letih. Platinum je zbirka štirih plošč rednih, redkih in neizdanih posnetkov iz obdobja od leta 1954 do leta 1977, narejena predvsem za zbiralce. Na teh ploščah so še druge duhovne pesmi, ki jih je posnel Elvis in so bile objavljene ali pa tudi ne, med drugimi alternativne različice pesmi Peace In The Valley, His Hand In Mine, Milky White Way in How Great Thou Art. V obdobju od Elvisove smrti do danes je izšel kup plošč s takšnimi redkimi posnetki, predvsem v devetdesetih, ko je založba RCA v zbirki Elvis In The 90's ponatisnila večino rednih albumov in jim dodala veliko poslastic. Še prav posebno pa to velja za novo zbirko Artist Of The Century.

Znameniti Million Dollar Session

Vrnimo se k Million Dollar Sessionu. Na njem so Lewis, Perkins in Elvis peli še kup drugih gospelov, ki jih je Elvis pozneje posnel za založbo RCA ali pa tudi ne. When God Dips His Love In My Heart je bila v domeni Hanka Williamsa, Jesus Walked That Lonesome Valley je tradicionalna pesem, ki jo je leta 1963 priredila zasedba Kingston Trio, njihovo priredbo pa je povzel Johnny Cash v začetku osemdesetih na albumu The Baron. Poleg teh so se fantje spomnili tudi na take stalnice, kot so Softly And Tenderly, Farther Along, I Just Can't Make It By Myself, Keeper Of The Key, Just A Little Talk With Jesus, Jericho Road, Blessed Jesus in druge. Vse te pesmi so bile med črnskimi vokalnimi skupinami in posamezniki ter countryjevskimi umetniki tistega časa izjemno priljubljene. Elvis je septembra leta 1967 v Nashvillu posnel malo ploščo You'll Never Walk Alone/We Call On Him. Uvrstila se je na 106. mesto najpopularnejših plošč, se pravi, da ni prišla niti med sto najbolj vročih. Tudi to je tedaj kazalo na ne predobro obdobje v Elvisovi karieri. Plošča je za nameček še s 106. mesta zelo hitro izginila. Škoda, saj še zdaleč ni bila slaba. You'll Never Walk Alone je ena največkrat izvajanih skladb v zvrsti. Hammerstein in Rodgers sta jo napisala za muzikal Carousel iz leta 1945. Viri knjige Elvis: His Life From A To Z navajajo, da je to skladbo prvi posnel najbrž kar Frank Sinatra, med drugimi pa še Judy Garland, Patti LaBelle, Gerry And The Pacemakers, Mahalia Jackson in Roy Hamilton, ki je bil eden Elvisovih najljubših pevcev. Po njegovi različici se je Elvis vsaj glasovno najbrž tudi zgledoval. Komercialno najuspešnejša je bila bržkone izvedba Gerryja in njegovih fantov, saj je bila leta 1965 kar mesec dni na prvem mestu angleške lestvice. Tudi skladba We Call On Him z druge strani je bila dobra, a je ostala popolnoma prezrta. Gospele Elvisa Presleyja boste lahko spoznali v soboto, 25. decembra ob 22.30, v oddaji na drugem programu Radia Slovenija. (nadaljevanje prihodnjič)

Matej Krajnc in Jane Weber

POMEMBNEJŠI VIRI IN LITERATURA:

Celotna zbirka Elvisovih plošč od leta 1956 do leta 1977, s poudarkom na nabožnih izdajah in z vrsto ponatisov v CD formatu in zbiralskih natisov iz devetdesetih (založba RCA/Menart).

Worth-Tamerius. Elvis - His Life From A To Z. Wings Books, 1992. (www.arbooks.com)

Peter Guralnick. Last Train To Memphis - The Rise Of Elvis Presley. Little, Brown, 1994. (www.littlebrown.com)

Peter Guralnick. Careless Love - The Unmaking Of Elvis Presley. Little, Brown, 1999.

John Robertson. The Complete Guide To The Music Of Elvis Presley. Omnibus Press/Music Sales, 1994. (www.musicsales.co.uk)

Jerry Hopkins. Elvis in Elvis - zadnja leta. Pomurska založba, 1988. (Slovenski prevod: Tomaž Domicelj.)

Johnson and Johnson. The Books Of American Negro Spirituals, Two Volumes In One. Da Capo Press, 1969.

Spremna beseda k četvornemu albumu A Golden Celebration (RCA/Menart, 1998).

Spremna beseda k zbirki Elvis: The Complete 50's Masters (RCA/Menart, 1992).

Spremna beseda Charlesa Wolfa k zbirki Elvis Presley: Amazing Grace - His GreatestSacred Performances (RCA/Menart, 1994).

V seznam niso vštete številne plošče Mahalie Jackson, Johnnyja Casha in skupin The Golden Gate Quartet, The Soul Stirrers, The Stamps in The Jordanaires.