Eurythmics

Ponovno kot eno

Deset let smo ugibali, ali se je v osemdesetih najbolj razvpiti duo synth popa razšel ali pa nikoli resnično brezdelna Annie Lennox in Dave Stewart samo počivata eden od drugega. Zdaj se Eurythmics nepričakovano vračata z novim albumom Peace (BMG/RCA). Ne pričakujte nostalgije, ne zahtevajte revolucije; vzemite ga kot darilo.

All those fake celebrities

And all those vicious queens

All the stupid papers

And the stupid magazines

Sweet dreams are made of anything

That gets you in the scene (17 Again)

Aaah, kako hudo je (bilo) biti zvezda.

Ampak - tako kot v 17 Again trdita Can't be together / Can't be apart in pri tem mislita (tudi) na zasebno razmerje, ki se je končalo, še preden je tretja skupna dogodivščina Eurythmics zadela žebljico na glavico in res postala snov za medijsko skrutiniranje - ne biti očitno tudi ni takšna ekstaza.

No ja, "vsekakor bom zajela sapo", diva Annie Lennox v intervjuju, ki je izšel v posebni knjigovezni izdaji njunega zadnjega albuma Peace, še vedno opozarja na svojo nedostopnost in nepripravljenost, da se požene v medijsko sekalnico. "Prava pošast je, a obvezna. Od takrat, ko sva bila sredi osemdesetih z Davom na vrhu, se je tale zadeva z zvezdniki sprevrgla v nenasitno industrijo, medtem ko je bilo še pred denimo desetimi leti bolj mirno. To se mi zdi naravnost noro. V bistvu bi bila rada človeško bitje, ki ustvarja glasbo; le tega si želim. A pogoltniti moraš tudi tisto, kar spada zraven. Ne bi pa rada preveč goltala."

Radostno goltanje gor ali dol, dvojec z dvema krmarjema že od vsega začetka druženja spremljajo podtikanja, ugibanja, čenče, kritike in fanatični slavospevi. On, z razmršenimi in karseda čudnobarvnimi lasmi, zmečkanimi capami in pišmevritnim odnosom, pa ona, deško sloko dekle, ki bi jo lahko prodali za vrhunsko manekenko in ki je na odru kot visokonapetostni transformator. Prototip nenavadnega para, ki je kljub medijsko izpostavljeni frontbejbi deloval kot idealni samoupravni mehanizem, ne glede na to, da sta se razšla, še preden sta preverila, iz česa so sladke sanje. "Večina parov najprej zaslovi in se potem razide," je pred leti razmišljal Dave. "Midva sva se razšla in šele potem postala slavna. Najprej se nama je zdelo, da je nemogoče - da se razideva, pa še vedno skupaj ustvarjava glasbo. Toda izkušnja naju je samo še bolj izklesala. Imela sva cilj - in odločena sva bila, da naju nič ne zaustavi." (Za Los Angeles Times, avgust 1986.)

Pa Annie? "Dava sem spoznala, ko sem jih imela 22, 23. Ko sva spočela Eurythmics, sem jih imela 26; mislim, da sem hotela najti samo sebe. Dotlej sem živela skozi mnogo drugih, vključno z Davidom, zato sem morala od tega enostavno pobegniti. Dobro pa sem vedela, da v ustvarjalnem smislu nočem delati z nikomer drugim kot z Davom. Bila sem torej razpeta - na eni strani bolečina ločitve, na drugi vznemirjenje ustvarjanja glasbe. Po svoje ta razpetost še vedno ni popustila. Nekaj vedno daje ostrino tistemu, kar počneva." (Za Los Angeles Times, avgust 1986.)

Trinajst let pozneje - ob že omenjenem verzu Can't be together / Can't be apart - je Davovo razmišljanje enako: "Morala sva biti skupaj, saj je to, kar sva počela, postalo večje od naju; in zdaj, po tem dolgem premoru, je zanimivo, da sva kljub možnosti, da storiva, karkoli hočeva, spet skupaj in skupaj ustvarjava glasbo. Takrat naju je katapultiralo v zvezdništvo, ne da bi dokončno prebolela to, da sva se razšla. Tisto je bil povsem drugačen čas. Drugačen občutek." (Za posebno izdajo albuma Peace, oktober 1999.)

Občutek, ki ima korenine v letu 1977, ko sta Annie in Dave s kolegom Peetom Combsom ustanovila prvi skupen bend. A trio The Catch z eno malo ploščo (Black Blood/Borderline) se je zdel založbi Logo Record komaj "bend", zato so si omislili še bobnarja Jima Toomeyja in basista Eddieja China; in založba je z novim energičnim kolektivom The Tourists (ki so se pravzaprav hoteli imenovati The Spheres Of Celestial Influence) podpisala pogodbo za šest let in šest albumov. Razlaga, kje se je zalomilo: "Takrat se je začelo obdobje disca, in če bi se obrnili v ta veter, bi bila založba čisto srečna. Mi pa nismo vedeli, kako lahko zvenimo; a ko smo se zavedeli razlike med željami založbe in skupine, smo preprosto odkorakali." (Annie za Star File, posebno prilogo Melody Makerja, februar 1984.)

Založba kajpak ni bila navdušena nad eksperimentalnim zvokom, zato pa so bili navdušeni kritiki in obiskovalci razprodanih koncertov. Predvsem nad glasom in karizmo Annie Lennox. Plošč pa kar ni bilo. Vse do poletja 1979, ko so album The Tourists (vse pesmi so bile Combsove) posneli pri Davovem prijatelju Connyju Planku v Kölnu, čez štiri mesece izdali še Reality Effect, navduševali občestvo s spektralnostjo hitrih ritmov, ostrih vokalnih harmonij in baladnih himn, nastopali na turneji Roxy Music ... in lezli vse globlje v pravno katastrofo. Medtem so jih zaradi priredbe uspešnice Dusty Springfield, I Only Wanna Be With You, ki se je prebila do četrtega mesta angleške lestvice, opredalčkali med preroditelje šestdesetih, Annie pa obsodili kot "težko" in "ledeno", saj je ostro jezikala novinarjem, ki v potezah skupine niso razbrali perverznega humorja. In vsem, ki so se na uspešni turneji vtikali vanjo, češ da je kot kakšna Doris Day. In to in drag. Da je, skratka, moški, preoblečen v žensko.

Za nameček jim je sredi največjih sporov glede avtorskih pravic založba konec leta 1980 skušala preprečiti, da bi plošče izdajali kje drugje. Med pogajanji za izvensodno poravnavo so The Tourists spakirali kovčke in na lastne stroške za 45 dni odšli na turnejo po ZDA, v starem avtobusu Dolly Parton. Tiho, a zelo uspešno. Ob vrnitvi so pri Logu popustili in skupino prepustili založbi RCA, ki je izdala (zadnji) album Luminous Basement (1980)in jih napotila na novo turnejo.

V Bangkoku, ko so se vkrcavali na letalo za Avstralijo, pa je bilo vsem dovolj. "Prvo, kar sem občutila," se razpada spominja Annie, "je bilo neznansko olajšanje, da je vsega konec. Pod takšnim pritiskom smo bili, da se je zdelo kot razbremenitev." "Vau, to je super! Končno lahko počneva kaj sama," se je veselil Dave. (Za Star File, februar 1984.)

Nista sicer natančno vedela, kaj, a vedela sta, da lahko delata skupaj, ne glede na to, da sta se razšla tudi zasebno. Čeprav brez ficka (pri The Tourists je šlo za veliko entuziazma, pa za malo ali nič načrtovanja), sta se odločila, da bosta odslej odgovorna le sama sebi in da bosta tudi edina odločala. Da ne bosta skupina v konvencionalnem pomenu, ampak jedro, okoli katerega bosta priložnostim ustrezno zbirala primerne glasbenike. RCA je verjela njuni zagnanosti in novim pesmim, tarnala je le nad novim imenom. Dave je bil še enkrat prepričljiv - in ostalo je pri Eurythmics. Češ, najina glasba bo evropska in ritmična.

Resda sta hotela biti karseda neodvisna, tudi kar se tiče snemalnega studia: s posojilom sta si nad lesno tovarno uredila lasten studio, a prvenec sta spet posnela pri Connyju. In the Garden (1981) je pomagala ustvariti cela četa uveljavljenih glasbenikov, začenši s Clemom Burkom (Blondie), Jackiejem Liebzeidtom, Holgarjem Czukayem, Robertom Gorlom (D.A.F), Rogerjem Pomphreyjem, Sirom Timothyjem Wheatrom in jazzistom Marcusom Stockhausnom. Ampak najbolj vpliven je bil Conny. "Samo v njegovi kuhinji sem se naučila več kot kjerkoli," pravi Annie o tem, kako jima je dvignil samozavest.

Ona je prvenec, ki se ga še zelo drži eksperimentalnost The Tourists, videla kot nekakšno "psihedelično melanholijo z okusom po razpadajočem sadju", Dave pa je bil bolj jedrnat: "Kot otroka s polno škatlo barvic sva bila; in vse barve sva porabila." (Za Star File, februar 1984.)

Na obvezno turnejo sta se podala sama v kupljenem starem volvu - sredi najhujše angleške zime zadnjih desetletij, to je Dava stalo novih težav s pljuči, Annie pa je doživela živčni zlom.

Toda kot Eurythmics nista imela namena odnehati.

Zgodaj leta 1982 je Dave klical v Aberdeenu počivajočo Annie, češ da ima nove pesmi. To bo to, sta se strinjala, in jih posnela na osemkanalni sistem v njunem studiu (že naslednje leto sta se preselila v studio v cerkvi Crouch End s 24-kanalno snemalno napravo). "Nihče ni verjel, tako mnogoslojno je bilo. Zvenelo je zelo sofisticirano, pa sva morala velikokrat čakati, da spodaj ugasnejo žago, preden sva lahko nasnela vokale," se pohvali Dave z albumom Sweet Dreams (Are Made Of This) (1982), ki je zvalil tri male plošče (This Is the House, The Walk in Love Is a Stranger), preden je naslovna skladba treščila na svetovne lestvice (celo #1 na Billboardovi lestvici). Pesem je Eurythmics uveljavila ne kot nekdanje Tourists, ampak kot čisto nov organizem, ki sta ga podprla videospota za Sweet Dreams (spisal in režiral ga je Dave) in za še enkrat izdano Love Is a Stranger (v ZDA so ga prepovedali).

Annie je z androgino pojavnostjo (oranžni kratko pristriženi lasje in maska čez oči so bili pravzaprav nekakšen odgovor na poštirkane in s čipkami okinčane oblekice, ki jih je nosila pri The Tourists) čez noč postala ljubljenka medijev, ki so jo prej kot Turistko sovražili do obisti. Do skoraj umetne čistoče prignan zven njenega glasu je s srce parajočimi verzi tožil: Če bi bila stroj, mi vsaj ne bi bilo treba skrivati čustev. Latentna nasilnost v njenem ledenem pogledu je postala nova igrica; predolg pogled v oči, pa se ti je zazdelo, da boš kar ovenel in umrl. "Znebiti sem se morala punčkaste Annie Lennox; bila je neznosno breme. Zato sem jo ubila. Še vedno sem hotela nositi lepe obleke, a so le uničevale mojo moč na odru. Biti niti ženska niti moški ti razširi obzorje in domet. Všeč mi je, če ljudje ne vedo, kaj naj pričakujejo. In zabava me, da mislijo, da sem agresivna. V resnici sem zelo ranljiva." (Za Star File, februar 1984.)

Spolna dvoumnost se je stopnjevala v videu za Who's That Girl (spet Davov scenarij; na koncu se Anniejin ženski in moški alterego poljubita) z novega albuma Touch (1983) in se iztekla v škandalozno predstavico na podelitvi grammyjev leta 1984. "O mojem spolu se je tistega leta veliko govorilo. Podelitev je bila dobra priložnost, da jim to vrževa pod nos." Nastop je še poglobil njuno mističnost in še bolje prodajal naslednji dve mali plošči, calypsovsko Right By Your Side in (za nekatere najboljšo) balado Here Comes The Rain Again. Remiksi nekaterih bolj "nekomercialnih" pesmi z albuma so skoraj prezrto izšli kot Touch Dance (1984), zato pa je istega leta toliko več prahu dvignil odlični soundtrack 1984 (For the Love of Big Brother) - nekaj zato, ker se je režiser Michael Redford v zadnjem hipu odločil za drugo glasbo za film po Orwellovem romanu (igrala sta John Hurt in Richard Burton), nekaj pa zato, ker prve male plošče Sexcrime (Nineteen Eighty Four) večina ameriških radijskih postaj zaradi "sporne vsebine" ni smela predvajati.

Povračilni udarec je prišel naslednje leto z mojstrovino in vzorčnim primerkom popolnega pop albuma nasploh - na Be Yourself Tonight (1985) so se podpisala bleščeča imena: Aretha Franklin v Sisters Are Doin' It For Themselves (Tini Turner, ki sta ji jo bila namenila, se je besedilo zdelo preveč feministično), Stevie Wonder na orglicah pri There Must Be an Angel (Playing With My Heart), Elvis Costello pri Adrian ... In skladatelj in orkestrator Michael Kamen (znan predvsem po filmski glasbi in kot soavtor pesmi Everything I Do I Do It For You Bryana Adamsa), ki se je vrnil še pri naslednjih albumih. Ti žal niso dosegli predhodnika in vzornika - čeprav je Revenge (1986, naslov je dobil po istoimenski pesmi plošče In the Garden) kar razganjalo od soula (šola z Aretho se je obrestovala in Anniejine improvizacijske sposobnosti so le še narasle), čeprav je Savage (1987) iskal pot v elektronski disco in čeprav je We Too Are One (1989) nakazoval umirjenost in sprijaznjenost zrelih let. Tudi sprijaznjenost s tem, da nista več v središču pozornosti in potrošniške mrzlice. Ker sta pač vse manj koncertirala. "Za nastop se moram dobro pripraviti, kot športnik pred pomembno tekmo. Z avtosugestijo se privedem do vrhunca, to včasih postane tako intenzivno, da me na odru zgrabi panika; celo haluciniram. Zveni dramatično, a če nisem povsem predana, ne morem nastopiti," priznava Annie. (Za Star File, februar 1984.) Sploh pa je od televizijsko odmevnega koncertnega kredita, ki sta ga najprej okusila z nastopom na Live Aidu (1985) in ga izdatno povečala na koncertu Free Nelson Mandela (1988), po festivalu za ohranitev Zemlje v Riu de Janieru leta 1990 ostala le obljuba, da vse glasnejše govorice o razpadu niso resnične.

Res ne?

"Po moje se v bistvu sploh nisva razšla," pravi zdaj Dave. "Ampak od leta 1981 sva naredila toliko ... v osmih letih sva izdala osem albumov, nenehno sva bila na turnejah in prišla sva do roba zmogljivosti; pravzaprav nisva več vedela, kaj početi. Z Eurythmics, drug z drugim, z vsem. Kričala pa nisva." "Verjetno sva pač vsak šla svojo pot," dodaja Annie. "Dovolila sva si to razkošje in se posvetila zasebnosti." "In ker je bilo vse skupaj navadno sranje, sva zdaj spet skupaj," se zasmeji Dave, pa ga Annie obrzda: "Ni bilo; zelo dobro je bilo in pravzaprav je še vedno." (Za posebno izdajo albuma Peace, oktober 1999.)

Dobro je bilo, ker se je Annie posvetila predvsem družini: po zaroki z Davom, nesrečnem zakonu z nemškim pridigarjem ene izmed budističnih sekt in po krajši romanci s plesalcem Billyjem Povedo se je že med snemanjem albuma Savage preselila v Pariz z nemškim filmskim scenaristom Urijem Fruchtmannom, s katerim ima dve hčerki; prvi otrok se je rodil mrtev. Vmes se je preizkusila ("Napoči čas, ko se vprašaš: Kako bi bilo početi kaj drugega?") kot igralka - v razvpiti Revoluciji (1985) z Donaldom Sutherlandom in Alom Pacinom je pet minut kričala sredi drhali, za Altmanov televizijski film The Room/Basements z Julianom Sandsom in Johnom Travolto (1989) pa je slišala le peščica. In čeprav je grozila z nekajletnim počitkom, je po krajših izletih - duet z Alom Greenom Put a Little Love In Your Heart (original Dave Clark Five) za komedijo Scrooged, Porterjeva Every Time We Say Goodbye za projekt Red Hot And Blue in film Edward II. ter nastop na koncertu v čast Freddieju Mercuryju - postregla s samoironično naslovljenim solističnim prvencem Diva (1992; dokaz, da se zna izraziti brez Dava, je tudi prvo mesto angleške lestvice za balado Why). Istega leta je v Montreauxu uprizorila uspešen unplugged koncert za MTV (posnetek je izšel kot live album The Gift); posnela je izjemno A Lovesong For a Vampire za Coppolov film Bram Stoker's Dracula (1992), prispevala glasbo za dokumentarec Brother Minister: The Assassination of Malcolm X (1994) in improvizirala v filmu Apollo 13 (1995); spet zagrozila z umikom; tvegala in navdušila z albumom priredb Medusa (1995; še en samoironičen naslov) in takoj še koncertirala v newyorškem Centralnem parku (posnetek je dodan drugi izdaji Meduse).

Za priredbe se je bržčas odločila tudi zato, ker je že ob prvem albumu tarnala, da ji ne gre. Da preboleče vrta in brska po sebi. Da traja predolgo, kar je že Dava spravljalo ob živce ... "Kar panika me je grabila, ko sem gledala prazen papir, in Dave me je miril, češ, saj bo," je o pisanju povedala ob izidu zbirke Greatest Hits. "Seveda je bilo težko, ker sva nekoč živela skupaj. Še dolga leta nisem našla sreče. Nikogar ni bilo, ki bi zapolnil praznino; in zanj je bilo enako, dokler ni srečal Siobhan. (Fahey, nekoč Bananarama, potem Shakespear's Sister, zdaj Davova žena, op. p.) Vedno sem iskala pošten odnos, in to veje iz vseh pesmi; vsa ta neuslišana ljubezen. Nikoli nisem ostala na istem mestu, zato so moja čustva tako razkropljena. To mi ni bilo nikoli všeč. Morala bi se ustaliti. Skupina Eurythmics je bila srž mojega obstoja, a puhla srž. Kako ironično: občutek osamljenosti, bednosti in nezadovoljenosti je fantastičen vir za pisanje. Bolj sem bila ranjena, bolj intenzivne so bile pesmi. Vsakomur je jasno, da sta Would I Lie To You? in Thorn In My Side posledica ločitve od prvega moža." (Q, maj 1992.)

Sedem let pozneje na pisanje gleda precej drugače: "Veliko zaupanja vase moraš imeti. Gre za nekakšen prazen prostor; nobenega praznega papirja ni, samo prazen prostor in zamisli, ki so nevidne, dokler se ne sproži zvok ali filozofska ideja, določeno čustvo. Nekakšen seštevek občutkov, ki ga moraš raziskati." (Za posebno izdajo albuma Peace, oktober 1999.)

Med njenim tekanjem med zasebnostjo in predajanjem javnosti ("Samo za poskus je šlo. Nisem vedela, da sploh lahko prodam kakšno ploščo. Hotela sem se samo prepričati, če lahko.") se je Dave poročil in se razbohotil v eksperimentalnega glasbenika, filmskega skladatelja, producenta na vseh koncih in krajih in celo internetnega guruja. S Candy Dulfer je posnel album za film Lily Was Here, pomagal je pri projektih Boba Dylana, Micka Jaggerja, Boba Geldofa, Fergala Sharkeyja, ustanovil skupino Spiritual Cowboys, pomagal uspeti Natalie Imbruglia, simultano izstrelil solistični album Sly-Fi in spletno stran, režiral videospote in celo filme. Impresivno, a ne tako razvpito kot z Annie.

Zato niti ni presenetljivo, da lahko konec tisočletja spet uživamo v njuni skupni družbi. Čeprav ni javno nikoli nihče glasno spregovoril o razpadu skupine Eurythmics, je bilo očitno, da so "ločena pota" prinesla tudi nekaj grenkobe; da bi utegnilo predvsem za Annie skupno delo obuditi bolečo norišnico osemdesetih. Pa sta leta 1998 nepričakovano skupaj zapela kot darilo za prijatelja z založbe, ki je odhajal v pokoj. In konec leta nastopila na koncertu za boj proti raku. Februarja, ko sta dobila posebno angleško glasbeno nagrado brit za življenjsko delo, sta razodela, da so govorice točne: spet snemata skupaj. Iz obljube, da za nov komplet največjih uspešnic naredita novo pesem ali dve, je kar privrelo nekaj, kar se je kmalu izoblikovalo kot album in doživelo premiero na oktobrskem Net Aidu (že vesta, da so dobrodelne prireditve najboljša reklama; sicer pa podpirata Amnesty International in Greenpeace). "Zame je delo z Annie bolj naravno kot delo s komerkoli drugim," razlaga Dave. "Stvari se z lahkoto in hitreje sestavljajo. Po letih, ko nisva delala skupaj, sva sedla za klavir, in še preden so tehniki kaj pripravili, sva nekaj napisala in že delala drugo pesem. In tako je od prvega dne, ko sva se srečala." (Za posebno izdajo albuma Peace, oktober 1999.)

Seveda se je od tistega dne in od njunega revolucionarnega rovarjenja po glasbenem prizorišču v popu marsikaj spremenilo. Ali lahko Peace Eurythmics ponese v nekdanje višave? Povsem nenevrotičen album, poln ironične (prva mala plošča I Saved The World Today), obračunsko nostalgične (17 Again, mccartneyjevska Forever), sprijaznjene (Anything But Strong, My True Love) in lennoxovske (Peace Is Just a Word) mehkobe? Presekan s tipično surovo evritmično lala-aaah-tubidu-yeah (I Want It All)in turistično kaotično (Power to the Meek) popevčico ali dvema? Pa vendar vseskozi v zelo akustični obleki, s skrbno odmerjenimi odtrganimi stranskimi učinki in z angelskim glasom Annie Lennox, ki še vedno zveni, kot da bo že jutri konec sveta, a bo menda vse OK?

Ali lahko pritegne njune razvajene oboževalce in tiste, ki jih, hipotetično rečeno, na polpreteklost ne veže nič drugega kot posvojena fraza Sweet Dreams Are Made Of This?

Sta skupaj - We Too Are One (Peace je še najbolj podoben simbiozi tega albuma in In The Garden) - najboljša?

"Zadnje, kar sva hotela narediti, je plošča, ki bi spadala na trenutno sceno. Hej, narediva hip hop ploščo ali ... Vedela sva le, da bova naredila klasičen album, pesmi, kakršne znava napisati in jih izvajati," je Davova razlaga, zakaj Peace in čemu je takšen, kakršen je. Torej "najboljši album, kar sva jih posnela. Pomembno delo. Ampak, hej, to je samo moje mnenje." Mnenje Annie. (Za posebno izdajo albuma Peace, oktober 1999.)

"Če zavrtite Sweet Dreams, zveni, kot bi bila posneta včeraj. Nič, kar sva posnela, ni obtičalo v določenem obdobju. Pesmi lahko igrava akustično ali z orkestrom - kot Ray Charles lahko izvedeva Here Comes The Rain Again." (Za EW Online, januar 1999.)

Da vidimo, če so česa takšnega sposobni Culture Club ...

Boštjan Malus

1

David Allan Stewart (rojen 9. septembra 1952) je odraščal v Sunderlandu na severu Anglije in sanjaril o športni karieri. Še pred puberteto je bil atletsko navdahnjen in se preizkušal v teku, rolkanju, skokih s palico, nogometu in celo smučanju. A "pri dvanajstih sem si med tekmo zlomil koleno in za celo večnost obležal v bolnišnici. Brezdelje me je tako spravljalo ob živce, da mi je nekdo prinesel kitaro, to je bilo seveda skorajda smrtonosno." (Za Billboard, 1985.) Sledilo je besno brenkanje na kitaro in poslušanje popa - med prvimi navdihi navaja folkrockerja Roberta Johnsona in Mississippija Johna Hurta. ("Sanjaril sem o pobegu v Ameriko, kjer bi kot klošar za skorjo brenkal po postajah.") Pri petnajstih si je ogledal prvi koncert - Amazing Blondel so ga tako navdušili, da je pobegnil od doma, prituhnjen v njihovem kombiju. Starša sta mu, ko sta ga le našla, dovolila, da potuje z njimi in je njihov občasni kitarist. Mama bržčas z lažjim srcem kot oče, kajti "bila je čudovita. Vztrajala je, da morajo otroci do kraja izživeti domišljijo. Nismo sicer bili razvajeni, a počeli smo lahko marsikaj, česar drugi otroci niso smeli." (Za Star File, februar 1984.) Res pa so gospa Stewart imeli tudi zanimive poglede na vpliv barve hrane na tek, tako da se je Dave kmalu navadil na "modro kašo in zelen krompir". Menda. A navadil se je - pri Amazing Blondel - tudi na moštveno delo. Tako je po nekaj priložnostnih službicah (za eno je paradiral po srednjeveški obednici, oblečen v Henrika VIII.) ustanovil skupino Longdancer, ki je leta 1972 podpisala pogodbo z založbo Rocket Records Eltona Johna, ogrevala občinstvo na Eltonovi turneji in se po gorah stran zmetanega denarja razšla. Dave se je po prvem šoku pridružil šestim skupinam hkrati in se podal v nekoliko megleno obdobje življenja, v katerem so ga celo izgnali z Nizozemskega. "Celo leto sem vsak dan jemal acid. Kot praznik je bilo." Končalo se je s prometno nesrečo, hudo poškodovanimi pljuči in z odločitvijo za nov projekt z znancem iz Sunderlanda Peetom Coombesom. Ja: leto 1977, končna postaja London, restavracija v Hampsteadu in natakarica z imenom Annie Lennox ...

2

Annie Lennox se je rodila na božični dan leta 1954 revnima staršema v Aberdeenu, ki sta se trudila, da bi hčeri omogočila izživeti glasbeni talent. "Pri treh sem iz otroškega klavirčka izvabljala melodije in prepevala starodavne škotske pesmi v galščini." Pri štirih so jo vpisali v visoko šolo za deklice, kjer "sem se naučila priklanjati, poravnati palce na nogah, lepo sedeti za mizo in na avtobusu odstopiti sedež starejšim občanom." Ampak "v moji glavi se je dogajalo preveč stvari, da bi se lahko osredotočila na lekcije. Kar odplavala sem v sanjski svet." Sicer pa "ni trajalo dolgo, da smo odkrile in postale nore na fante in ples, dve stvari, zaradi katerih je bilo v našem sicer rutinskem vsakdanu edino vredno živeti." (Za Star File, februar 1984.)

Odkrivala je glasbo - predvsem so jo navduševali izvajalci založbe Tamla Motown -, pri sedemnajstih se je v Londonu vpisala na Kraljevo glasbeno akademijo za klasični študij klavirja, čembala in flavte. Vztrajala je tri leta in izkušnjo doživela kot "bržkone največje razočaranje v življenju. Trudila sem se, da bi se vklopila, a sošolci in učitelji so bili tako poštirkani, zadrti, brez navdiha. Klasična glasba je kljub čustvenosti nefleksibilna. Ni prostora za lasten izraz. Prav klavstrofobično je bilo." (Za Star File, februar 1984.)

Podala se je na triletno udinjanje na najbolj čudnih delovnih mestih, skakala je po različnih glasbenih skupinah in pisala pesmi, ki so bile "preveč podobne Joni Mitchell ali Joan Amartrading". Prihodnost je bila meglena. Potem je nekega dne odkrila glas. "To je bilo dobesedno odkritje. Pela sem, se zafrkavala, in nekdo je rekel, da imam res dober glas. Preizkusila sem se v nekaj obskurnih bendih, delala kot natakarica in čakala, da pridejo mimo pravi ljudje ..." (Za Star File, februar 1984.) Prišla sta Dave Stewart in Peet Coombes. Davove prve besede: "Bi se poročila z mano?" Jasno, da se ji je "zdel resno zmešan", toda tistega večera, ko je trojica v njeni sobi doživela razodetje, sta postala nerazdružljiva ...

Boštjan Malus