Kosovski rekviem za romske glasbenike

Spomini na boljšo preteklost

Kosovo – ali pa, iz osebne vizure, osem let čakanja na vrnitev, potem ko sem ga junija 1991 zapustil zaradi začetka vojne na nasprotnem koncu nekdanje skupne domovine. Takrat sem na Marylandski univerzi pripravljal disertacijo o interakciji in kreativnosti romskih glasbenikov na Kosovu. Več let zapored sem poletne mesece preživljal raziskovalno, v družbi romskih glasbenikov in njihove pisane klientele.

Igrali so za tamkajšnje Albance, Srbe, Muslimane, Črnogorce, Turke, Hrvate in, seveda, za Rome; za muslimane, pravoslavce in katolike; v mestih in na deželi; in nenazadnje v različnih delih te pisane pokrajine. Bili so ponosni na sposobnost, da z glasbo ustrežejo vsem tem raznovrstnim publikam. Spretno so se prilagajali stilnim spremembam, z lahkoto uvajali nova, tehnično bolj dovršena glasbila v že obstoječe tipe ansamblov in nenehno osveževali repertoar z novimi vižami najrazličnejšega izvora. “Romi smo najboljši glasbeniki zato, ker lahko igramo glasbe vseh narodov. Smo internacionalni in univerzalni,” me je leta 1989 poučil glasbenik iz Mitrovice.

Romi so bili resnično edini, ki so se v zgodnjih osemdesetih letih odpravljali na projekcije priljubljenih indijskih filmov s posebnim namenom – da se naučijo filmskih melodij in jih potem izvajajo na kosovskih svatbah. V nasprotju z neromskimi glasbeniki nikoli niso odrekali kompatibilnost katerekoli viže in kateregakoli glasbila. Naj to dokumentiram z zgovornim primerom iz leta 1990: Muslimani, prebivalci vasi na Šar planini, so 4. julija proslavljali jugoslovanski državni praznik, Dan borcev, in ob tej priložnosti plesali tradicionalno kolo. Glasbeniki so bili seveda Romi, zurladžije in tupandžije (godci na tradicionalne šalmaje in bobne z dvema opnama), in s temi glasbili so, med drugim, igrali tudi takrat svetovno uspešnico Lambado.

Vonj po težavah

V večletnih stikih s pripadniki različnih skupnosti na Kosovu sem si postopoma ustvaril mnenje, da so se prav romski glasbeniki najbolj zavedali multikulturnosti pokrajine in prav iz tega črpali obrtniško-umetniški navdih. Njihov koncept glasbene “univerzalnosti” sem doživel tudi kot svojevrstno aktivno upiranje takrat vedno bolj prisotni tendenci zapiranja neromskih skupnosti, predvsem albanskih in srbskih, v etnične rezervate. Tovrstno zapiranje se je najbolj neposredno kazalo v vztrajanju neromskih prirediteljev svatb in drugih slovesnosti, naj Romi igrajo etnično določene viže. Neromi so začeli vedno strožje ločevati etnično “primerna” in “neprimerna” glasbila in tipe ansamblov ter dajati prednost glasbenikom “iz lastnih vrst”, seveda v etničnem pomenu. Leta 1991 je mnogim romskim glasbenikom postalo jasno, da kljub superiornosti v poznavanju repertoarja, ki jim je omogočala, da še naprej izvajajo viže različnega izvora in se pri tem nobenemu ne zamerijo, na Kosovu kmalu ne bo kruha zanje. Pripravljal se je spopad, ki ni bil “njihov” in ki so se mu na vsak način hoteli izogniti.

V preteklih osmih letih sem občasno slišal, da je ta-in-ta glasbenik zapustil Kosovo in živi v Italiji, Nemčiji ali Švici. Slišal sem tudi, da je umrl moj gostitelj iz Prizrena, legendarni romski glasbenik, rojen v prvem desetletju tega stoletja, ki je pogosto s ponosom poudarjal, da je v mladosti ne samo nastopal za Albance, Srbe, Turke in Rome, temveč da je tudi igral z njihovimi glasbeniki. V času mojega raziskovanja sem se lahko prepričal, da je v tem imel kar nekaj dostojnih naslednikov. Ob obisku tabora za priseljence v Bologni sem pred leti srečal nekdanjega člana najpopularnejše romske zasedbe iz Đakovice. Njegov cümbüş (turški bendžo brez prečk) je po odhodu ostal nem. Temu je ob romološki konferenci v Firencah junija 1999 sledilo srečanje z nekoč najslavnejšim romskim zvezdnikom iz Mitrovice, saksofonistom, ki so ga organizatorji konference povabili na nastop iz njegovega novega začasnega bivališča v Palermu. On in tudi njegovi takratni kolegi na odru, ki so prišli iz različnih koncev Kosova, so bili močno zaskrbljeni zaradi dogodkov doma. Kvalitativna raven muziciranja je bila daleč pod ravnjo nastopov, ki sem jih bil deležen pred osmimi leti. Sorodnikom glasbenikov na Kosovu je bilo težko ves čas: pred Natovo intervencijo, med intervencijo in, žal, tudi po njej. Skope podatke o razvoju dogodkov sem spremljal po časopisju, toda vedno bolj sem se zavedal, da mi lahko samo neposredna izkušnja bivanja na Kosovu odgovori na vprašanja, ki sem si jih zastavljal.

Kosovski utrinki

V začetku oktobra sem se končno odpravil na Kosovo. V mislih sem imel ne samo Rome, temveč tudi druge posameznike, ki sem jih osebno poznal. To so pripadniki različnih etničnih, verskih, regionalnih in drugih skupnosti, ki so mi med letoma 1984 in 1991 pomagali pri spoznavanju glasbenega utripa pokrajine. Ali so preživeli? So tudi oni, prav ti posamezniki, v procesih etnične diferenciacije postali sovražni drug do drugega? Ali glasba, po vsem, kar se je zgodilo, sploh še kaj velja na Kosovu?

Zamuda letala iz Ljubljane ter stavka na avtobusni postaji v Skopju sta mi preprečili odhod na Kosovo istega dne. Naslednji dan sta me prijatelja pripeljala do meje, ob kateri se je vrstila večkilometrska kolona tovornih vozil najrazličnejših registracij. Mejo so nadzorovali grški pripadniki Kforja, na poti proti Prizrenu sem iz avta privatnega prevoznika iz Makedonije, po nacionalnih oznakah na uniformah, opazil še Američane, Avstrijce, Nizozemce, Malezijce, Italijane in Nemce. Nova multietnična podoba Kosova, sem pomislil. Po poškodovanih cestah so se valili številni vojaški transporterji ter civilna vozila, ki večinoma sploh niso imela registrskih tablic. Utrdbe na posameznih območjih in polna pripravljenost oboroženih tujcev so mi pustile vtis, da njihovi navzočnosti na Kosovu še zdaleč ne bo videti konca. Občasni prizori razdejanja, čeprav manjši kot na območjih Đakovice ali Peći, so me spominjali na podobne prizore na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, ki jih je za sabo pustila ista zgrešena politika iz iste beograjske “centrale”. Na poti skozi Suvo Reko sem z grozo dojel, da hiše, v kateri sem nekoč snemal muziciranje albanske družine, ni več.

Nemci v Prizrenu so se zagotovo zavedali, da jih je “doletelo” najlepše in mogoče tudi najmirnejše kosovsko mesto in da se njihovi kolegi v vrstah Kforja, bodisi v Mitrovici ali pred Orahovcem, spopadajo z neprimerljivo večjimi težavami. Prizrenski otroci so jim neutrudno izražali simpatije, jim prinašali rože, se poskušali pogovarjati, prosili, naj se jim vojaki podpišejo na roke, in podobno. Toda, v marsikaterem albanskem srcu je, po znanih dogodkih, obtičalo sovraštvo do vsega srbskega. Oboroženi pripadniki Kforja so se zato utrdili ob srbskih spomenikih, odločeni, da jih rešijo pred maščevalnimi posegi. Že tako ali tako poškodovane in zapuščene hiše prizrenskih Srbov so sicer obdali z žico, ki naj bi preprečila nadaljnje razdejanje, toda ni jim uspelo učinkovito preprečiti skorajda vsakodnevna požiganja hiš. Določili so tudi območja, do katerih so prepovedali dostop, vključno z najslikovitejšim, hribovitim delom mesta, po katerem so se nekoč turisti sprehajali do prastare trdnjave Kaljaje. Kot mejo dostopnosti do tega konca so določili – glasbeno šolo.

Čuljan (lokalni naziv za sejem, ki v Prizrenu poteka vsako sredo) je bil po številu ponujenih dobrot na cestnih stojnicah in po številu obiskovalcev še večji kot pred osmimi leti. Na stojnicah s kasetami so v absolutni večini dominirali albanski izvajalci, poleg njih je bilo še nekaj kaset s turškimi in ameriškimi izvajalci. V primerjavi z nekdanjimi časi, ko so k pestrosti ponudbe bistveno prispevale kasete številnih romskih glasbenikov s Kosova, pogosto posnete kar na tamkajšnjih svatbah, je ostalo samo nekaj izjem, za katere so albanski prodajalci menili, da so pevci “verjetno Romi”. Zanimivo pa se mi je zazdelo, da je romski svatbarski žanr talava, ki je že v poznih osemdesetih začel zmagoslavno akcijo za pridobitev simpatij večinskega prebivalstva, dokončno uspel. Ta kombinacija improviziranega besedila v albanščini in razpoznavnega plesnega ritma je sedaj, v odsotnosti večine romskih glasbenikov, prinesla uspeh nekaterim pevcem albanskega rodu s Kosova in iz sosednjega dela Makedonije.

Srečal sem stare prijatelje, ki sodijo v različne etnične skupnosti. Turki so morali zaradi težav z elektriko prestaviti humanitarni koncert za žrtve potresa v Turčiji. Tudi Muslimani (Goranci) so bili na starih delovnih mestih. Srbov ni bilo, in številni Albanci, s katerimi sem se pogovarjal, so izražali upanje, da bo tako tudi ostalo. Prizrenci so se strinjali z mano, da požiganje srbskih hiš ni smiselno, kajti nepridipravi ne požigajo hiš zločincev (zločinci tako in tako niso bili stanovalci teh hiš in so s Kosova zbežali verjetno že zdavnaj, takoj ko se je spremenilo razmerje moči), temveč hiše v lastnem mestu. Toda, kdo in kako naj prepreči kulturocid in kaznuje odgovorne zanj, ko ni policije?

In kako je bilo z Romi? Občasno so do tistih, ki so ostali, prihajale novice o tragični usodi posameznikov, ki jih je že daljni sorodstveni odnos s tistimi Romi, ki naj bi kakorkoli podpirali srbsko stran, stal življenje. Zločincem nihče ni stopil na prste. Za neko zgodbo sem na srečo ugotovil, da ni resnična, da nekega glasbenika, ki je skrivnostno izginil, niso ubili, temveč je odšel v tujino. Ob pogovorih smo imeli oboji, gostitelji in jaz, občutek negotovosti; zavedali smo se, da lahko neznanci v vsakem trenutku vstopijo v katerokoli privatno posest in naredijo konec našim življenjem. Nočna “policijska ura” je sicer prispevala k občutku večje varnosti, vendar ostaja neobstoj policije in sodišč pereč problem v kosovski “hiši brez gospodarja”, kot jo je imenoval neki sogovornik. O glasbi v živo med Romi za zdaj ni bilo ne duha ne sluha. Prihod srečnejših dni je napovedal šele banket, s katerim so Turki v javnem prostoru proslavljali sunet (obrezovanje otroka). Za ples so igrali turški glasbeniki, med njimi tudi Rom.

V Prištini sem obiskal dve romski mahali, obe znani po odličnih glasbenikih. Prva je bila razdejana, v drugi so se naselili Albanci z območja Drenice, ki so jim Srbi uničili domove.

Perspektive

Na poti v Skopje sem se, že na makedonskem ozemlju, ustavil v begunskem centru Stenkovec, ki je bil v času najhujšega “etničnega čiščenja” vsak dan na malih zaslonih. Trpljenje pregnancev, ki jim je bila usodna pomanjkljivost “napačna” etnična pripadnost, je malokaterega človeka pustilo ravnodušnega. Podatek, da so v tem centru Albance zamenjali kosovski Romi, pa je znan malokateremu posamezniku. Glede na to, da mi je tuji upravnik centra dovolil srečanja z Romi le v šotoru ob vhodu v center, makedonski voditelj pa fotografiranje izključno zunaj vhoda in v nasprotno smer, tako da se center sploh ne vidi, sem dobil občutek, da nista želela, da bi dejstva prišla v javnost. Tu sem srečal glasbenike iz Gnjilana, ki sem jih pred leti večkrat spremljal na različne svatbe, ter številne druge znane in neznane posameznike iz drugih delov Kosova, ki so ostali brez domov. Ob sreči zaradi ponovnega srečanja sem začutil skrb za teh, kot so sami rekli, več kot dva tisoč ljudi, ki se jim obeta težka zima pod šotori.

Torej, kaj narediti? Za začetek, upam, da bo informacija o njihovem obstoju prišla do tistih, ki lahko pomagajo takoj. Junija letos smo v Krškem Gregor Belušič, Tom Gomizelj, Marjan Stanič in jaz z mojimi terenskimi posnetki realizirali dokumentarni video film Kosovo Through the Eyes of Local Rom (Gypsy) Musicians. Ta film bi bilo mogoče pripraviti tudi v slovenski verziji ter s prodajo trakov različnim institucijam zbrati denar za humanitarno pomoč. Trenutno nastaja v Ljubljani CD s posnetki glasbe kosovskih Romov, ki bo s svetovno distribucijo zagotovo prinesel nekaj denarja v pomoč. Spomin na boljšo preteklost, kot sem poimenoval začetno poglavje tega besedila, zagotovo opravičuje skrb nad zastrašujočo sedanjostjo in zbuja up, da bo, na zdravih temeljih opisane preteklosti, na Kosovu zaživela človeka dostojna prihodnost.

(Zaradi specifične situacije so imena glasbenikov namenoma izpuščena.)

Svanibor Pettan