Supersuckers

Rokenrol kavboji

V redu! Vokalno-instrumentalni ansambel Supersuckers je ime, ki bi ga moral vsak pravoverni roker in vsaka pravoverna rokerica poznati, oboževati in predvsem poslušati, saj je eno tistih novih rockovskih imen, ki je zaznamovalo devetdeseta z vso primarno energijo, ki zareže naravnost v glavo. Ne, konjev res ne brzdajo; so kvartet brez dlake na jeziku, ki ne govori v prazno o drogah, seksu, ognju, divjem zahodu in o njem samem, hudiču. OK!?!

Legenda o Supersuckers pravi, da so začeli na jugu, v mestecu Tuscon v Arizoni, daleč stran od korumpirane glasbene industrije. Ne razmišljajoč o usodi, so zgolj iz zabave preigravali bolj ali manj znane šlagerje takšnih hard in drugačnih rock skupin. Čeprav je bilo vse početje bolj neumno kot zares, so bodoči Supersesači Eddie, Dan, Ron in še en Dan ob vsem preigravanju AC/DC, Nazareth, ZZ Top, Motörhead, Garyja Glitterja in Black Sabbath zdolgočaseno posegli po Ramones, Dead Boys in Replacements in z vso pridobljeno kondicijo obrnili novo stran - leta 1988 je nastala skupina z enim najboljših imen v zgodovini rocka! Nastala je iz golega poželenja po zastonj pivu in po tem, da bi jih ob vsem preigravanju rockovskih rifov opazila tudi dekleta, vendar pa so z uvodnimi singli za Sympathy For The Record Industry, Lucky Records in Empty Records zakorakali proti soju pravih koncertnih luči, ki so jih s časom prisilile ponovno izdati vse skladbe na skupnem nosilcu zvoka, podnaslovljenem The Songs All Sound The Same (eMpty, 1992). Mednje so vtaknili še tri priredbe, ki so simbolično zakoličile njihovo početje vse do danes: What Love Is ... skupine Dead Boys, Razzmanazz skupine Nazareth in Burnin’ Up Madonne. Vendar ne čisto zares!

Čisto ta pravi kavboji!

“Prvič, smo iz Arizone. Drugič, gre za majhno darilce, ki smo ga podarili Japoncem, ko smo šli v njihovo državo po nakupih. Hoteli smo, da Japonci takoj zaštekajo, od kod smo, da ne bi niti za trenutek pomislili, da smo karkoli drugega kot Američani. In to so nam omogočale samo kavbojske zadeve. Ker smo odrasli v Arizoni, so bile za nas povsem naravne,” nam je pred štirimi leti v Kölnu pripovedoval bobnar Dancing Eagle. S komentarjem se mu je pridružil tudi basist in pevec Eddie Spaghetti: “Vso šaro smo že imeli v omarah mojega fotra. Vedno mi je kupoval kavbojske škornje, sam pa je čisto v westernu. Po svoje nad to kavbojsko zadevo niti nimamo nadzora. Kaj bi sploh lahko bili drugega kot kavboji?” In kdo bi si takrat mislil, da bo skupina po treh nabritih albumih - Smoke Of The Hell (1992), težko prekosljivem La Mano Cornuda (1994)in Sacrilicious (1995) - izdala odličen, vendar s povsem čistim countryjem zavajajoče zapeljiv album Must’ve Been High (1997). In da bodo celo postali nerazdružljivi prijatelji z Williejem Nelsonom, pri katerem so tudi letos gostovali na tradicionalnem pikniku v teksaškem Luckenbachu za dan neodvisnosti ZDA. In da bodo po kopitu sodelovanja Mudhoney z Jimom Dalom Gilmorjem izdali skupni session s Stevom Earlom ter se mu predlani pridružili tudi pri snemanju rockovskega izpada New York City za album El Corazon. Kot bi se lahko zahvalili The Jon Spencer Blues Explosion za ponovno odkrivanje bluesovskih korenin rocka, bi se lahko Supersuckers zahvalili za žlahtno razkritje country korena, vendar je takšna trditev pretirana in napihnjena, preveč piha na dušo narcisom. To je samo rokenrol!!! Tega pa so Supersesači vešči; to potrjuje povabilo producentu Randallu Jamailu, rednemu producentskemu sodelavcu Willieja Nelsona in Waylona Jenningsa, naj sodeluje pri nastanku albuma Must’ve Been High. Spoznali so se med snemanjem skladbe Bloody Mary Morning z Williejem Nelsonom za blestečo kompilacijo priredb tega neukrotljivega upornika Twisted Willie in ga prepričali, da potrebujejo prav njega, ki zna snemati in producirati country godbo. Če je kdo pomislil, da so se Supersuckers osladno pošalili s countryjem, naj bo opozorjen, da so imeli že na prvencu Smoke Of Hell akustično različico komada Hell, City, Hell, ki je v razuzdani varianti ena tistih naj skladb skupine še danes. Preslišati ne smemo tudi sklepnega komada Don’t Go Blue z albuma Sacrilicious, s katerim so simbolično napovedali naslednji korak - album Must’ve Been High. Še enkrat velja ponoviti že tolikokrat izgovorjeno trditev Eddija Spaghettija: “Vse naše skladbe nastanejo z akustično kitaro, in če jih igramo akustično, se slišijo kot country skladbe. Vedeli smo tudi, da bo album naš zadnji za Sub Pop, in zavedali smo se, da naslednja založba ne bo podpisala pogodbe z nami, če bi posneli tak album. Imeli smo kopico takšnih komadov in odločili smo se jih posneti, pri tem pa nas je skrbelo, če ne gre za usodni smrtni poljub. AC/DC, Motörhead in Ramones niso bili nikoli dovolj neumni, da bi naredili country ploščo. Želeli smo le ponazoriti podobnosti med dobrim punkom in dobro, odkritosrčno akustično godbo.” Če boste kdaj naleteli na napoved dogodka, podnaslovljenega The Supersuckers Country Extravaganza, vedite, da bodo Supersuckers uprizorili country koncert; če pa boste med brskanjem po umazanih izdajah kakšne Sympathy For The Record Industry naleteli na bend z imenom Junkyard Dogs, vedite, da gre ponovno za njih, za Supersesače v western maniri za zabavo. Prav ta je gonilna sila Supersuckers. “Hm! Seveda, saj so iz Arizone!” bi se odzval Bob Log III?

Seattle - odskočna deska?!?

Izgubljeni v arizonskih puščavah, prepuščeni nastopom za konec delovnega tedna po kuhinjah prijateljev in brez stika z Ameriko so Supersuckers vedno bolj razmišljali o pobegu od domačega korita in ognjišča. Legenda pravi, da so 8. maja 1989 vrgli kovanec, ki je izbiral med New Orleansom in Seattlom. Druga, ki se zdi bolj resnična, pravi, da jih je za selitev z juga na sever, v Seattle, prepričal prijatelj Danny Gland, ki se je iz Phoenixa preselil v Seattle, kjer je bil sprva aktiven v subpopovski skupini Cat Butt. Prav ta selitev je tista pika na i, ki je pripomogla, da že od rosnih devetdesetih dvigujemo čaše ob Supersuckers. V hendrixovem mestu so tik pred medijskim izbruhom grunga naleteli na bohotno in živo rockovsko dogajanje, o katerem niso imeli pojma. Sploh niso vedeli, v kaj se podajajo, in tudi ne, kaj se dogaja na splošno na ameriški glasbeni sceni, kdo in kaj je “in”, kdo “puši” ... Nevedne kmetavze z juga je sprejel Danny, ki jih je predstavil založbi Sub Pop, kaj hitro je postal tudi njihov manager in prijatelj ter jih je bolj prek zabave kot posla seznanil z akterji te scene. Eddie Spaghetti jo je leta 1995 opisal takole: “Pravzaprav je neverjetno. Človek gre na piknik in se znajde skupaj s člani skupine Mudhoney, pa s fanti iz Nirvane, tisti tam so iz Alice In Chains, oni tam pa iz Soundgarden. Hej! Tamle pa je tisti tip iz Screaming Trees? Kako ste kaj? Z bendi v Seattlu je noro. Vsi smo prijatelji, ker pač imamo nekaj skupnega, po cele dneve govorimo samo o glasbi in o bendih.”

Supersuckers nikoli niso bili predstavniki grunga, kaj šele, da bi evforijo izkoristili za uspeh; to se jim pozna še danes. Pri Sub Popu so se znašli v podobni neseattlski vlogi kot, na primer, teksaški psycho-billiji Reverend Horton Heat in kalifornijski neuničljivi punk rockerji Dwarves. Predstavljali so tisto drugo plat Sub Popa, ki je z založniško znamko le pripomogla h globljemu prodoru Supersesačev na takšen in drugačen ameriški trg. S prvencem Smoke Of Hell so se potrdili kot obetavna skupina, z drugim La Mano Cornuda pa so naredili pravo prelomnico. Z oblikovanim drvečim punk rockom, ki se niti za trenutek ne spotakne, so zaokrožili prepoznavno melodičnost in spevnost, ki z lahkoto ožge naša ušesa. La Mano Cornuda je bil pred časom - prehitel je kalifornijsko melodiko, ki jim še danes ne seže do kolen; s sorazuzdanci Dwarves in Humpers pa so napovedali bodočnost punk rocka - in še danes diši sveže in neoporečno. Če so se ob ponovni izdaji singlov The Songs All Sound The Same poigrali s koncem plošče in s koncem Razzmanazz, priredbe Nazareth, ki traja štirideset minut z zaciklanim kitarskim rifom, so celotni La Mano Cornuda kar dvakrat odtisnili na CD format. Česa podobnega ne najdemo na tretjem albumu Sacrilicious, ki pa je zanimiv zaradi kadrovske spremembe. “Naš drugi kitarist je na žalost ob zelo nepravem času zapustil skupino, samo mesec dni pred snemanjem plošče. Komade smo imeli pripravljene, on pa je šel. Bili smo v stiski, obupno smo potrebovali koga, za katerega bi bili prepričani, da bo zadevo dobro izpeljal. Poklicali smo Ricka Simsa iz Didjits, ki se je odzval povabilu. Na začetku smo mislili, da bomo le posneli ploščo in videli, kakšno bo naše sodelovanje. Dobro smo se ujeli, in ker je šlo vse zelo dobro, je Rick ostal. Potuje z nami in je ... pravi Supersucker!” je povedal pred štirimi leti Eddie Spaghetti. Dopolnil ga je Dancing Eagle: “Ko je prišel k nam, smo en teden najprej skupaj vadili komade, ki smo jih napisali in pripravili mi. Tudi on je že imel pripravljene komade, tako da smo lahko vadili tudi tri njegove, četrti pa je rezultat dela v snemalnem studiu (to so komadi Bad Dog, Money Into Sin, Run Like A Motherfucker in Stoned If You Want It, op. BIGor). Hoteli smo pač vso zadevo posneti takrat, ko je bilo tudi dogovorjeno. Videli pa bomo, koliko časa bo trajalo. Rick je svojeglav. Stvari dela po svoje, vendar pa bo ostal z nami, dokler mu bo pač ustrezalo.” In ustrezalo mu je slabo leto. V skupino se je vrnil kitarist Ron Heathman, in sicer z uspešnega zdravljenja odvisnosti od mamil; na Ronovo slabost so Supersuckers opozorili že na prvencu s komadom zgovornega naslova Ron’s Got The Cocain. Potrjujejo nenapisano pravilo, da je dobra glasbena skupina iskrena pri glasbeni izpovedi, da se rada norčuje iz same sebe.

Ne bodi ga treba vražički

Supersuckers s pretiravanji slavijo radost, veselje, droge, spolnost, razuzdanost, alkohol, užitek - vse z največjo mero cinizma; to se potrdi ob hudomušnem preopevanju satana in hudiča, odgovor na hipokrizijo religij, predvsem tiste s križem. To potrjuje tudi sodelovanje pri Free The West Memphis Three, akciji podpore trem (domnevno) nedolžnim nekdanjim mladoletnikom, ki čakajo na razsodbo v zaporu. Obtoženi so za umor treh osem let starih otrok, ki naj bi jih žrtvovali samemu satanu leta 1993 v Arkansasu; o ozadju pripoveduje tudi dokumentarec, uspešnica Paradise Lost, za katerega so spisali glasbo Metallica. Medtem se Supersuckers trudijo pri (samo)založbi Aces and Eights izdati dobrodelno kompilacijo, za katero naj bi skupine (računajo na udeležbo Marilyn Manson, Metallice in Rocket From the Crypt) priredile skladbe o hudiču, saj so zaprti obtoženi umorov na osnovi zunanjega videza, oblačenja v črno in glasbe, ki jo poslušajo (več si preberite na http://www.wm3.org). Zato ne preseneča, da so Supersuckers tudi najnovejši album, ki je ugledal luč sveta oktobra letos, začinjeno preimenovali iz Play Some Rock’n’Roll v The Evil Powers of Rock’n’Roll. Nanj se je dolgo čakalo, saj so Supersuckers podpisali pogodbo z založbo Interscope tik pred veliko združitvijo Interscope, Geffen in AandM Records, ki je odrinila kopico skupin v godljo, tudi njih. Novega založnika so našli pri Twenty-14.com; dokončani verziji albuma za Interscope, ki jo je produciral Tom Werman, znan po delu s Tedom Nuggentom, Cheap Trick in Mötley Crüe, so odbrusili poliranost in - kot trdijo - naredili več kot nevarno ploščo. Držali so se starega nauka samoukov: “Gre za proces učenja tistega, kar pravzaprav počnemo. Nismo hodili v šole, da bi se tega naučili, nihče nam ni dal priročnika o tem, kako narediti in posneti ploščo, kako igrati v živo in pisati nove komade ter rockati. Vsakič, ko gremo v studio, doživimo nekaj novega. S starimi izkušnjami se odnos do celotnega početja utrdi, bolj ti je jasno, kaj boš moral storiti naslednjič,” nam je že pred štirimi leti dopovedoval Dancing Eagle.Prelet čez dozorevanje skupine so ponudili že konec poletja z nosilcem How The Supersuckers Became The Greatest Rock And Roll Band In History, ki je izšel pri Sub Popu; objavili so raritetne posnetke in največje “hite” v kombinaciji z nekaterimi novejšimi skladbami, med katerimi posebej omenimo The Least That I Can Do, zaradi sodelovanja Amy Nelson, hčerke Willieja Nelsona.

Supersuckers so se po zapletu z Interscope dodatno zavarovali in ustanovili (samo)založbo Aces Of Eights ter pristali na delo z novo založbo Twenty-14.com; s tem so opozorili, da se ni dobro igrati z njimi in da niso odvisni prav od nikogar. V dobrih desetih letih se niso le artikulirali kot izstopajoča rollovska zasedba tega časa, ampak so postali tudi primerek privrženosti rockanju z velikimi količinami soli in tudi popra v glavi. Supersesači so zli angeli in dobri vražički tega prekletega rokenrola, ki ga je globalna medijska vas izrinila na obrobje, da se sploh ne ve več, kaj je dober rokenrol. Tudi v njihovem primeru se srečujemo s skupino, ki je zaradi trdoglavosti velikokrat obrekovana, da se koplje v morju denarja. O tem obstaja Spaghettijeva pripoved: “Zgodilo se je v Cincinnatiju, ko smo igrali skupaj z The Reverend Horton Heat v dvorani Bogart. Po koncertu smo se v garderobah tako zapili z njihovim grozdnim žganjem, da se sploh ne spomnim, zato je to zgodba iz druge roke. Naš kitarist Dan Bolton je odšel z The Reverend Horton Heat in še nekaterimi čez cesto v nočni bar Sudsy, kjer je igral neki lokalni bend. Ko so končali, se je Bolton odločil, da bo skočil naravnost na bobne. Tipi so ponoreli, ga vrgli ven in razbili. Krvavel je, vse se je spremenilo v prepir, in medtem ko so se člani The Reverend Horton Heat prepirali na cesti, se je Bolton vrnil v nočni bar po pijačo. Takrat se je nekemu dekletu posvetilo: ‘Vov! To so tipi iz Supersuckers in The Reverend Horton Heat, ki so nocoj igrali čez cesto in so bogati. Sem so prišli, da bi uničili zabavo!’ Pridobila je kakšnih dvajset tipov, ki so vsi po vrsti mislili, da smo prekleto bogati. Medtem se je Bolton v baru zopet soočil z nastopajočim bendom, ki je prekinil nastop, odložili so instrumente in ga spet vrgli ven. Nekdo ga je brcnil naravnost v glavo, spet je bil ves krvav, pri tem pa se je smejal kot nor, saj ni mogel verjeti, da so tipi tako nori in da ga tepejo in še tepejo. Istočasno so se The Reverend Horton Heat sporekli s tipi na ulici. ... Ja, resnično je bila nora rokenrol noč!” (Iz knjige Hell on Wheels (a tour stories compilation), Greg Jacobs, Rockpress Publishing, 1994.) Supersuckers so razuzdanci, razuzdanci rokenrola, najbolj nevarne glasbe 20. stoletja, po kateri kopljejo, brskajo in jo predvsem živijo. “To je bend za dobre fukače in za tiste, ki si želijo biti dobri fukači!” Tako bi lahko parafrazirali uvod v njihov drugi album La Mano Cornuda in s tem povedali vse in tudi nič o Supersuckers!

BIGor