Michel Chion

Musiques, médias et technologies

Dominos/Flammarion, Pariz 1994; 127 str.

Drobna knjižica iz didaktične serije Dominos se loteva glasb, medijev in tehnologij (v množini!), njihovega medsebojnega prežemanja, odbijanja, učinkov na glasbene prakse in na načine poslušanja glasbe. Michela Chiona, francoskega teoretika zvoka, akuloga, skladatelja konkretne glasbe, filmskega teoretika in filmarja preveč cenimo, da ne bi pokukali vanjo. Knjižica prinaša zgoščeno branje in pretanjeno nepredsodkarsko premišljevanje o protislovjih in bogastvu problematike. Tako v uvodu avtor lahko zapiše, da ni nobena tradicionalna umetnost s prihodom novih medijev in tehnologij snemanja, prenašanja in digitalne sinteze doživela takšen prevrat kot glasba.

A takoj zatem opozori, da so tehnologije vedno bile v glasbi, kot glasbila, zamišljena kot mašine ali pa kot instrumenti, na katere je igral človek. Če se hočemo soočiti z današnjim stanjem, je treba opozoriti na šest osnovnih tehničnih učinkov, ki so spreobrnili proizvodnjo, naravo in razširjanje zvokov predvsem s tehničnimi iznajdbami od leta 1877 do 1927:

(1) "Lovljenje zvokov" (captation): prevečkrat se pozablja, da je bil Edisonov fonograf iz leta 1877 mehanska naprava, ki je delovala brez elektrike. Lahko je "lovila zvoke", del zvočnega valovanja je pretvorila v nekaj drugega in ga spravila na "nosilec zvoka". Šele kasneje so zvok oddajali na daljavo v obliki električnih oscilacij. Reprodukcija gre v obratni smeri. Reproducirani zvok se približuje, a tudi razlikuje od "ulovljenega zvoka", odvisno od pogojev "lovljenja" (občutljivosti mikrofona, njegove oddaljenosti od zvočnega vira ipd.), zmožnosti nosilcev in reprodukcije.

(2) Telefonija ali retransmisija zvoka na razdaljo: stranski proizvod raziskav telegrafa. "Tele" v grščini pomeni "daleč" in avtorju rabi kot prispodoba za vse tehnološke iznajdbe prenosa zvoka na daljavo, od zasebnega telefona do brezžične "telegrafije", ki je pripeljala do radia in televizije. V dvajsetih in na začetku tridesetih letih, ko so bile mehanske in električne snemalne naprave šele v povojih, je radio večino glasbenih in dramskih oddaj razširjal "v živo". Na prelomu stoletij pa je za kratek čas živela oblika plačane telefonske retransmisije, "teatrofon". Prek telefonskih povezav so prenašali glasbene in gledališke predstave. Pred odrom so bili nastavljeni "lovilci", mikrofoni, v nekaterih primerih tudi stereofonsko povezani z dvema slušalkama.

(3) "Fonofiksacija" (phono-fixation) ali v razširjeni današnji rabi, "tonsko snemanje" (enregistrement): sočasna iznajdba Edisona v ZDA in Charlesa Crosa v Franciji, slava in patent pripadata prvemu, je omogočila "fiksacijo" obstoječih zvokov, vrezanih na ploščo, "zapisanih" kot sled na valjevo folijo. S tem je bil ustvarjen zvočni objekt, kot ga je imenoval Pierre Schaeffer, ki je estetske možnosti fonofiksacije po II. svetovni vojni razvil v konkretni glasbi. Prevečkrat se pozablja, da je ravno ta postopek omogočil vnovična poslušanja posnetega, minulega zvočnega dogodka. Eden učinkov je tudi glasbeniško preverjanje igre s "snemanjem" eksperimentov, vaj, koncertov, predvsem v rocku in jazzu. Princip "vzorčenja" (samplinga) na modernih električnih klaviaturah je aplikacija tega tehničnega postopka.

(4) "Ojačenje" (amplification): Za mnoge je možnost "ojačenja" zvoka integralni del prejšnjih procesov. Napaka. Šele električno ojačenje zvoka v dvajsetih letih je omogočilo poslušanje nadzorljivega in močnega skupinskega zvoka, poudarjanje akustično šibkejših glasbil, pevčevega glasu, če ne celo mrmranja. Električna ojačitev je omogočila "ponovno iznajdbo" nekaterih akustičnih glasbil, denimo električne kitare z radikalnim preoblikovanjem njenega zvoka.

(5) Električno generiranje zvoka: ideja o generiranju zvoka, ne da bi ga poprej ujel mikrofon, je stara. Današnji sintetizatorji so dediči starih električnih oscilatorjev.

(6) Preoblikovanje zvoka (remodelage), tudi "manipulacija" ali "tonska obdelava" (traitement): Ključen postopek, ki ga danes pozna vsak tonski tehnik, muzikant, celo laični vsakdanji porabnik godb na glasbenem stolpu. Gre za transformacijo zvočnega signala, za igro popravljanja njegovih frekvenc ali jakosti. Med drugim danes omogoča brisanje šumov na starih posnetkih, dodajanje barv, kar je podobno restavriranju slik. Nekatera preoblikovanja zvoka so, narobe, izkoriščala tehnične "napake" naprav in jih povzdignila v estetsko normo: "distorzija", raba "eha" v rocku ali v konkretni glasbi.

Chion vztraja, da je vsaka od naštetih funkcij neodvisna, čeprav so danes "združene" na mnogih napravah in so razlike ob njihovem prežemanju delno zabrisane. Posledica je historična konceptualna zmeda, ki se obnavlja ob novih tehničnih iznajdbah. Poanta:"Nehajmo izpeljevati pojme iz naprav, če hočemo misliti zvoke in nove glasbe."

V prvem delu o "pomnoženi glasbi" razpravlja o dvojnosti v popularizaciji glasb prek medijev in nosilcev zvoka: na eni strani dostopnost raznoličnosti glasbenih stilov, na drugi otopelost pri sprejemanju glasbe kot predmeta posebne pozornosti. Če je po eni strani ob vlogi medijev in tehnologij za reproduciranje in shranjevanje zvoka prisotno obžalovanje za "imaginarno izgubljeno zlato dobo glasbe", se je po drugi treba upreti vsesplošni banalizaciji glasbe. Chion ob drugih godbah brani avtorstvo, "skladateljevo delo", kar je težko, saj danes avtor tekmuje z vsepovsod prisotnimi "velikimi" avtorji iz glasbene zgodovine.

Če naj bo glasba "ponovno prisvojena", je treba najprej razgaliti tri prevladujoče tehnicistične mite:

a) Prvi je mit o "visoki verodostojnosti". Hi-fi je komercialen pojem, ob katerem se pozablja, da reproduciran "posnetek" na plošči le v grobih potezah spominja na glasbeni, zvočni dogodek, koncert. Hi-fi je treba preimenovati v "visoko definicijo". S tem, ko je pridobljen zvočni detajl (poudarjeni zvočni spekter, dinamični kontrasti ipd.), se od "zvočne realnosti" koncerta oddaljujemo v drugem smislu. Koncert ideološko ni manj idealna, mitizirana referenca. Narobe, to postaja vse bolj, saj melomani nimajo realne izkušnje, a ravnajo, kakor da jo imajo.

b) Mit o reprodukciji. Po njem mediji, radio, kino, plošče ne proizvajajo glasbe, marveč jo "reproducirajo". To je tema o "izgubljeni glasbi" in "idealizaciji preteklih pogojev praks in recepcije glasbe", na katero po drugi strani igra industrija. Radio in plošče ustvarjajo videz, da glasba obstaja "sama zase" brez resnične prisotnosti izvajalcev in brez pozornosti poslušalca. Sopotni pojav so primerjalne "referenčne verzije" znanih del, tiste, ki so domnevno najbližje samemu absolutnemu delu.

c) Mit o tehničnem obvladovanju glasbe. Ko upravljamo z napravami za reprodukcijo, modulacijo...zvoka, ki slovijo po natančnosti, se krepi iluzija nadzora. Tehnicistični položaj je ujet v past. Razdražen je ob misli, da same naprave ne nudijo nobenega načina za natančno obvladovanje glasbenega sporočila. Zato se mnogi nestrpno zatekajo k tehnologiji, ne da bi "obdelovali uho", načine poslušanja, primerne za različne godbe.

Chionov zastavek je v lucidnih obravnavah vseh godb, popularnih, umetnih, ljudskih, jasen: ponovno je treba ovrednotiti poslušanje. Zavzema se za glasbeno poučevanje, ki bo razpoznavalo glasbene oblike tako v simfonični kot v popularni glasbi. Tega ne počne niti radio, privilegiran medij, ki raje vsako delo ali komad predstavlja kot enkratno, edinstveno in s tem oživlja mit o izvirniku. Kaj je možni odgovor proti medijskemu ponavljanju glasbe? Sistematična in monolitna "dogodkovnost", proizvajanje dogodka, ki je zamenjalo nekdanje pojmovanje glasbene ustvarjalnosti, utelešene v pojmih - delo, tekst, objekt. Koncert postaja dogodek. Normalna izvedba nekega dela ne zadostuje več, pač pa posebne okoliščine, festivali, prevozi na posebne kraje, koncerti pod vodo. Dilema, ki jo omenja Chion, je, ali vztrajanje pri romantičnem pojmu glasbenega dela ali oživljanje godbe kot načina druženja. In ne nazadnje, tu je skladatelj. Časi zanj so težki, tekmeci so zgodovinski "veliki" in zvezdniški status interpretov. Industrija, institucije in javno mnenje priznavajo status glasbenega dela preteklosti, sedanjosti pa ne. Razvrednotenje, ki se udejanja v pojemajoči javni finančni podpori. Si lahko "glasbeno delo" ponovno izbori tak ali nov status, ki se bo prilegal mediatizaciji? V dragoceni drobni knjižici Chion postavlja ostra, izdelana vprašanja in ponuja relevantne in razčlenjene odgovore, ki niso vedno enoznačni. Pozna muziko.

Ičo Vidmar