Letnik: 1999 | Številka: 12 | Avtor/ica: Jane Weber

Peter Guralnick

CARELESS LOVE - The Unmaking Of Elvis Presley

Little, Brown, 1999)

Če imate radi glasbo, se lahko začnete ukvarjati z zelo raznovrstnimi dejavnostmi. Lahko ste glasbenik, producent, založnik, organizator koncertov, tonski mojster ali pa preprosto postanete kritik. Tem je po navadi najlažje, le urednike morajo znati prepričati, da objavljajo in visoko honorirajo njihove prispevke. Kritikom je seveda lepo le do trenutka, ko urednik (ali bralec) sprevidi njihovo resnično (ne)poznavanje glasbe. Nekaj podobnega se je dogajalo z glasbo Elvisa Presleyja. Posebej njegove plošče iz šestdesetih in sedemdesetih let so bile deležne bodisi ostrih kritik bodisi ignorance, češ, saj Elvis danes nič več ne pomeni in snema popevke brez prave vrednosti.

Vendar ni čisto tako. Če boste prebrali novo Guralnickovo knjigo o Elvisu z naslovom Careless Love in pozorno poslušali vsaj kakšno esencialno zbirko Elvisove glasbe iz njegovega poznega obdobja, boste mogoče ugledali luč na koncu predora in dojeli, da so vas kritiki zapeljali, da zaradi njih niste poslušali Elvisove poznejše glasbe, da je verjetno tudi sami niso poslušali in da so nekatere plošče okrcali, ne da bi jih sploh slišali, in tako naprej. Peter Guralnick je nor na glasbo Elvisa Presleyja. O njej piše z enakim žarom, kot smo mu bili pred leti priča v knjižici o Robertu Johnsonu. Njegova ljubezen veje dobesedno iz vsakega stavka v knjigi in mogoče jo moramo konec koncev res jemati nekoliko s pridržkom. Sam se z Guralnickom strinjam v skoraj vseh mnenjih in ocenah, posebno pomembno pa se mi zdi, da je opozoril na Elvisovo glasbeniško nadarjenost in njegove nesporne prispevke k razvoju popularne glasbe. Ko sem pred leti iz dokaj akademskih razlogov začel načrtno poslušati Elvisove plošče, se mi je porodila zanimiva, čeprav verjetno za marsikoga nekoliko za lase privlečena primerjava. Elvis je podobno kot Bob Dylan spremenil popularno glasbo in ji dal nekaj očitno novega. Oba sta se pri tem odločno zgledovala po vzornikih, in ko se poglobimo v njuni glasbeni zakladnici, odkrijemo številne reference. Glasba z referencami pa je po navadi dobra. Elvis je na primer zelo rad poslušal gospelovske vokalne kvartete, bluegrass in blues. Guralnick je v tej knjigi - pripravljal jo je več let - ob nekaterih biografskih skrivnostih razkril tudi Elvisove glasbene korenine in moram priznati, da sem tiste strani - večinoma se navezujejo na prvi del Guralnickove biografije Elvisa Presleyja - prebiral z največjim užitkom. Druga Guralnickova knjiga o Elvisu se začne v letu 1958, ko je glavni junak služil vojsko v Nemčiji, konča pa s smrtjo kralja rock'n'rolla leta 1977 v Memphisu.

Peter Guralnick je eden najbolj znanih in cenjenih piscev o ameriški glasbi. Je avtor trilogije o stari ameriški glasbi, ki vsebuje dela Sweet Soul Music, Lost Highway in Feel Like Going Home ter v več poglavjih zadeva tudi Elvisa. Napisal je tudi zelo simpatično in berljivo knjižico Searching for Robert Johnson in celo roman z naslovom Nighthawk Blues. Že v uvodu je razvidno, da je oboževalec, a tudi poznavalec glasbe Elvisa Presleyja, in takšna je tudi ta knjiga. V njej ni filozofiranja, ki si ga tako radi privoščijo Greil Marcus in podobni fenomenologi. Guralnick ima Presleyjevo glasbo preprosto rad in s knjigama Last Train To Memphis in Careless Love nam jo je želel približati z lepše strani. To, da je bil Elvis ujetnik svojega časa in nesrečnež, ki so ga na koncu zapustili vsi razen glasu, pa je tako ali tako jasno vsakomur, ki se je kolikor toliko poglobil v njegovo delo. Ta knjiga je obenem učni zgled, kako napisati dobro biografijo (www.littlebrown.com).

Jane Weber