ARSONISTS

As The World Burns

Matador, 1999

Najprej naj vašo pozornost obrnem k založbi, ki je izdala ta album. Od Matadorcev pač nismo navajeni izdelkov, ki bi jih v recenzijo jemal podpisani, ampak njihove izdelke občestvu Muske ponavadi predstavljajo kolegi, zavezani bolj rockerskemu izrazu. Jasno, od založbe, ki police zalaga z Jonom Spencerjem in drugimi kitarskimi eksplozijami, pač nismo pričakovali hip hop albuma. In ko je Matador podse vzel Arsonists, smo dobili samo še eno potrditev resnice, ki jo odprtoušni konzumenti muzik (mi in vi, dragi bralci Muske) poznamo že dlje časa: da je osnovna ideja in drža undergrounda pravzaprav ena sama, le izrazne forme so različne.

Arsonists so pravzaprav že veteranski underground hip hoperji – in sicer res hip hoperji, ne le rapperji, saj se kvintet MC-jev resno ukvarja tudi z drugimi elementi hip hop kulture. Eden od članov, Q-Unique, je tako že več kot 10 let član znane breakdancerske skupine The Rock Steady Crew, drugi pa imajo precej kilometrine v grafitanju in didžejanju. Skupaj so začeli delati leta 1993, najprej pod imenom Bushwick Bomb Squad, kmalu pa pod trenutno znamko. Kot Arsonists so izdali tri maksi single, a pot do založniške pogodbe za album je bila kljub odmevnosti singlov kar dolga. Nobena od majhnih neodvisnih hiš, pri katerih so izdajali, pač ni bila dovolj močna, da bi si privoščila album. A zdaj je le tu – in kakšen je?

Dober, in to čeprav (ali pa ravno zato?) Arsonists niso najeli zvenečih producentskih imen, ampak so vse beate sestavili sami. Nobeden od njih verjetno ne bo nabijal v diskačih ali v močnih šminkerskih avtomobilskih sound systemih – a prav vsak med njimi ima svojevrstno čarovnijo, ki po nekaj poslušanjih povzroči razgibavanje vratnih mišic. Še posebej duhovit je koncept komada Rhyme Time Travel, kjer Arsonists v eni sami skladbi zamenjajo tri prevladujoče zvočne pojavnosti newyorškega hip hopa v zadnjih desetletjih – konec sedemdesetih, konec osemdesetih in konec devetdesetih.

Besedno so pobje "braggadocciarji" – torej se ukvarjajo predvsem s tem, kako z verbalno gimnastiko čim bolj duhovito predstaviti superiornost pred drugimi rapperji. Ampak v času, ko hočejo biti vsi silno resni, je to nadvse sveže in poživljajoče.

Napo-Lee-Tano