DEREK BAILEY, JOËLLE LÉANDRE

No Waiting

Potlatch, 1998

Najpomembnejši teoretik evropske improvizirane glasbe in eden redkih iz panteona velikih improvizatorjev se rad javlja v družbi tolkalcev in bobnarjev ali pa basistov - tokrat v slednji. Bailey nam je znan po gromozanski diskografiji, saj meni, da dobre strani improvizacije izstopajo predvsem pri »svežih skupinah, ki še niso docela spoznale in razvile jezika« (tako pravi Bailey, Evan Parker, recimo, meni povsem nasprotno). In kdor ima vpogled v široko paleto njegovega dela, ve, da ni Bailey nikdar enak! Seveda njegov citat ne pomeni, da je permanentna tabula rasa; misli predvsem na kolektivni rezultat, ki se razvije iz navidez nezdružljivih individualnih jezikov udeleženih glasbenikov. Gotovo nastopajo v njegovi glasbi ponavljajoči se vzorci (a ti so plod samostojno razvitega besednjaka, ne povzetki tujega!), toda kolektivni rezultat je vnaprej povsem nepredvidljiv. »Baileyjeve strategije so tako nepreračunljive, kakor je prepoznaven njegov besednjak,« je zapisal nemški kritik Peter Niklas Wilson. Kar neverjetno je, s kako malo ponovitvami zmore Bailey tako raznovrstno sodelovati z gospo Léandre; bliskovito lahko preskoči iz akustičnega v elektrificiran zvok, skače med normalnim tonom, flageoletom in dušenim udarcem akorda; s pedali usmerja zvok kitare v stereo spektru in tako dalje. Uporablja minimalno zalogo aksiomatičnih vzorcev, a zmore z njimi proizvesti nepredstavljivo široko paleto izraznih in reakcijskih možnosti, Joëlle Léandre pa se lahko z arco-tehniko (je tudi renomirana interpretinja avantgardne klasične glasbe) vsaj enakovredno odziva. Bogastvo te plošče bi lahko opisali le z zahtevnimi glasbenimi analizami, toda s tem bi se izgubil improvizacijski karakter - in predvsem skromno »samorazumevanje« akterjev, ki ne dajo veliko na tovrstne analize.

In No Waiting se zdi pravi naslov za ploščo - nobenega čakanja ni; v trenutku (in vse do konca) smo in media res tega dueta, v katerem preseneča predvsem Baileyjevo senzibilno reagiranje na geste kontrabasistke Joëlle Léandre. Pri sodelovanjih z basisti (prejšnje je bilo z Barrom Phillipsom) se Bailey očitno odpove trmasti, neprizadeti drži, iz katere običajno nastanejo paralelni monologi: tokrat gredo prizadevanja izrazito v dvosmerno interakcijo, a hkrati presegajo popularno igro »klica in odgovora« (call and response) ali »pingponga«, kakor jo žaljivo imenujejo improvizatorji.

Plošča je bila posneta 9. maja 1997 v klubu iz pariške okolice - Les instants Chavires, pred (najbrž) hard core ljubitelji impro godb, ki so Dereka Baileyja in Joëlle Léandre še dodatno podprli v igri. Visoka gostota, diferencirane improvizacije, raznolikost in bogastvo so odlike te plošče, ene boljših iz Baileyjevega repertoarja, ki jo toplo priporočam v posluh. Škoda le, da je prva improvizacija (No waiting, one) studijsko skrajšana, odrezana (k sreči tako, da tega nihče ne ve). Veliki, sivi oče evropske improvizirane glasbe je pri sedeminšestdesetih še zmeraj prepričljivo kralj! (Ploščo kupite pri Jacquesu Ogerju na naslovu: BP 205, 75921 Paris Cedex 12, Francija - ali kar po internetu: www.potlatch.digiweb.fr.)

David Braun