THE CLASH

From Here To Eternity

Columbia, 1999

Ko sem pred kratkim poslušal novi album Joeja Strummerja in žalostno ugotavljal, da gre za precej anemično zadevo, sem za kontrast zavrtel tudi ploščo London Calling in z veseljem znova ugotovil, da se zelo »lepo« stara in da še vedno spada med najboljše rockovske plošče vseh časov, skupina Clash pa med redke zasedbe »za večnost«.

Izid - vsaj kolikor je meni znano - prve uradne žive plošče te skupine bi torej moral biti pomemben dogodek in prvo poslušanje je to samo potrdilo. From Here to Eternity je izvrstna zbirka koncertnih posnetkov, ki obsega čas od leta 1978 do 1982 in reprezentativen izbor skladb. Tako energične, jezne in na trenutke sarkastične, po drugi strani pa artikulirane, spevne, izvrstno odigrane in raznolike godbe danes pravzaprav ne moreš več slišati. Ja, priznam, nekaj je v tej sodbi gotovo tudi nostalgije, toda žal drži tudi, da vsaj v rocku že dolgo nisem slišal ničesar, kar bi bilo vsaj približno podobno zbirki šestnajstih štiklov, s katero vas Clashi popeljejo od »Popolnega nadzora«, prek »Gorečega Londona«, »Poklicnih priložnosti« in »Brixtonskih pušk« »Naravnost v pekel«.

Morebiti je res šele za nazaj mogoče v celoti ugotoviti, kako sijajna je bila zasedba, ne le v kontekstu punka, ampak nasploh. In to najbrž zato, ker je ni, v nasprotju z večino drugih punkovskih zasedb, gnal nihilizem, ampak idealizem, s katerim je lahko ustvarjala zvočno in sporočilno izjemno bogato godbo, ki vse do danes ni izgubila ostrine in aktualnosti. Prisluhnite izjemno sočni verziji skladbe I Fought the Law (skupine Bobby Fuller Four), ki je bila svoj čas tako rekoč punkovska himna, pa boste najbolje razumeli, zakaj.

Jure Potokar