Letnik: 1999 | Številka: 12 | Avtor/ica: Gregor Bauman

CROSBY STILLS NASH and YOUNG

Looking Forward

Reprise Records/Nika, 1999

Pred tremi desetletji je luč ugledal košček vinila, ki je imel naslov Déjà vu, to v prevodu pomeni že videno. Sam naslov je bil daleč od tistega, kar je plošča prinesla na glasbeno prizorišče. Vsebovala je nekatere ključne zvočne elemente tistega časa, ki sta jih iz skupine Buffalo Springfield prinesla Neil Young in Stephen Stills, iz skupine Byrds David Crosby, harmonije pa je v ta mozaik dodal še Graham Nash. Iz vsega skupaj je nastal projekt, ki je bil daleč od že videnega ali, bolje rečeno, že slišanega. Glasovna harmonija je bila podlaga izvrstnemu izboru pesmi. Nekatere izmed njih še dandanes doživljajo številne priredbe. Uspeh, ki je sledil, pa je bil dvorezen meč. Vsak naslednji projekt četverice je bil že na samem začetku deležen številnih primerjav s prvencem in mogoče je bil to tudi razlog, da so v nadaljevanju posneli le še dve studijski plošči in eno koncertno. Zadnja, ki je izšla pred dobrim mesecem, ima naslov Looking Forward, pogled naprej, čeprav mogoče ta primerjava ni najbolj posrečena. Neil Young je nekoč dejal: »Veliko se je mogoče naučiti iz izgubljenega časa.« S tem je po svoje najbolje opisal ta projekt. Neuresničene in neizvedljive zamisli znotraj časa štirih individuumov, ki so zorele na odpadu lastnih projektov in niso našle realnega koncepta, so na tem mestu postale predmet skupne harmonične obdelave. Vendar je moč slišati zelo hitro razpoznavno zvočno polarizacijo, ki je odvisna od avtorja pesmi. Stephen Stills se je tako tokrat ukvarjal s pretežno elektrificiranimi zvoki, ki so naboj iskali tudi v latino ritmih, David Crosby se je vrnil v obdobje, ko je Neil Young vpregel nore konje, Graham Nash je konstanta, s prepoznavnimi in predvidljivimi baladami, medtem ko Neil Young operira z zvokom plošče Comes A Time. Torej veliko arhaičnih momentov, ki so tu in tam prilagojeni (predvsem tekstovno) današnjemu času. Tudi sama produkcija zvoka je veliko primernejša vinilnemu izdelku kot kompaktnemu nosilcu zvoka. S tem, najverjetneje namerno izbranim momentom, reflektirajo navezanost na zvok, ki so ga preigravali pred leti, in se hkrati ne pustijo ujeti sodobni težnji po čim večji perfekciji zvoka. Sama plošča je zelo pozitivno naravnana. Akterji dajejo z odnosom in s prepevanjem občutek, da verjamejo v to, kar pojejo. Kljub pretežnim socialnim in političnim temam album izraža upanje in optimizem, da nekje še vedno obstaja skrita luč, ki bo ljudem pokazala pravo pot. Zlasti Stillsova Seen Enough (navdihnjena z Dylanovo Subterranean Homesick Blues) je prerez družbene zgodovine severnoameriške celine zadnjih štirih desetletij (od gibanja za človekove pravice, poletja ljubezni, ujetnikov televizije do kompjuterizacije življenja in interneta) skozi oči človeka, ki je vse to doživel. Pričakovati je bilo, da bodo na plošči nekako najbolje zvenele Youngove pesmi (Slowpoke, Out Of Control, Queen Of Them All), medtem ko uvodna Faith In Me (Stills) nekako nakazuje bistvo ponovnega srečanja (Have some faith in me / 'cos we really do know better / And we do belong together). In to v resnici drži. Čutiti je spontano harmonično kohezijo štirih posameznikov, ki so izbrali najboljše iz preteklosti in to ponudili sedanjosti. Pri tem so gledali na svoje užitke ali, kakor je rekel Neil Young: »Kaj si ljudje mislijo o nas in naši glasbi, je popolnoma njihova stvar. Mislim, da nikoli ne bomo dosegli mita, ki se je zgradil okoli nas. Zato skušamo zadovoljiti le sebe, in to je razlog, da lahko posnamemo dobro ploščo.«

Gregor Bauman