PAUL DOLDEN

L’ivresse de la vitesse

empreintes DIGITALes, 1994/1999

Ne bi bil prvi v zgodovini glasbene kritike, ki bi se mi zapisala besedna zveza o »koncu glasbe«, o »njenem propadu« - take destruktivne so klatili že o godbi Charlieja Parkerja, toda če je katera plošča primerna za tovrstne floskule, potem je Doldnova. 45 strani debela priložena knjižica je prepolna mistificirajočih kriptogramov, kot recimo crash music, speed music, blast of music in tako dalje. »Filmska glasba za konec tisočletja«, glasba »terminalne kulture« in kup metafor lahko najdete v retoričnem ekscesu spremnega besedila, ki me bežno spominja na zapiske Anthonyja Braxtona, le da Doldnovi pokažejo, kako veliko bi se še bilo treba naučiti od velikega profesorja. Pa poglejmo, kaj se godi na dvojnem cedeju, ki zasluženo nosi naslov »zasvojenost s hitrostjo«.

Dolden ubere dve kompozicijski tehniki: prva je sestavljanje obsežne partiture za več kot 400 akustičnih glasbil, individualno snemanje, studijska obdelava posameznih trakov z minimalno elektronsko modifikacijo in na koncu sestavljanje vseh štiristotih trakov v štiri skladbe za trak. Druga je podobna, le da je v kaotično zmedo umeščeno še solistično akustično glasbilo (violončelo, sopranski saksofon, čembalo, električna kitara in klarinet), to tvori nadaljnjih pet skladb. Krepko čez dve uri nas gospod Dolden bombardira s popolnoma razosebljenimi zvočnimi masami, katerih notranja struktura je tako zapletena, da jih poslušalec niti približno ne more diferencirati; kljub temu pa skladatelju uspeva znotraj gmot razvijati prepoznavne strukture - še posebej v skladbah za trak in solista, kjer trakovi odigrajo vlogo spremljevalnega virtualnega orkestra. Sprašujem se le, čemu takšno utrujajoče delo z gigantično partituro, ko pa potem tako nihče ne razloči petdesetih pihal (in tristo petdesetih drugih glasbil), ki igrajo vsako s svojim tempom, vsako v drugačni tonski legi in tako dalje? Prav zato: trakovi so načeloma pregosti, prezapleteni in zaradi tega preveč anonimni, razosebljeni; tako učinkujejo, kakor da bi nas kdo obmetaval z neskončno hitro, neskončno glasno (soundwall efekt je zadovoljivo dosežen šele pri višjih stopnjah glasnosti) in neskončno gosto, sluzasto gmoto zvoka. In ravno zato se glasba nezadržno sprevrže v popolno statično mirovanje, v njen propad torej.

Sicer pa metode niso tako nove: podobne učinke s trakom je dosegal Luigi Nono pred kakšnimi tremi desetletji; Glenn Branca se je ukvarjal z zvočnimi masami že v zgodnjih osemdesetih. In na oglušujoč učinek glasbe minimalističnega radikalca Philla Niblocka ne pozabimo! Vsi so uporabljali tako imenovani soundwall efekt; Dolden z njim pretirava. Njegove skladbe so, vsaj tako se zdi, kombinacija vsega naštetega z vratolomnimi tempi noise radikalcev Napalm Death, Carcass in Naked City; po kompozicijski zapletenosti pa njegova partitura dosega Briana Ferneyhougha. Tako ga morebiti lahko vidimo kot elektroakustičnega skladatelja smeri new complexity; najbrž kot najskrajnejšega zastopnika.

Po drugi strani pa sem prepričan, da se mnogi z menoj ne bodo strinjali, saj je učinek te plošče nemogoče ubesediti, še najmanj pa objektivno preliti v besede. Sicer pa se vsakdo po svoje ukvarja z avditorno higieno (Dolden sam pravi, da ne pozna nikogar, ki bi zmogel oba cedeja poslušati na en mah v celoti). Vsekakor plošči pripisujem najvišjo možno repertoarno vrednost že zaradi kuriozitetnih norosti avtorja. Primeren trenutek za poslušanje bi bil recimo ob koncu vesolja … (zainteresirani se javite na www.cam.org/~dim).

David Braun