JON HASSEL

Fascinoma

Water Lily Acoustics, 1999

Dvainpetdesetletni trobentač Jon Hassel je utemeljitelj glasbene estetike, ki »povezuje primitivno/futuristični zvok oziroma združuje svetovne etnične sloge s sodobnimi elektronskimi tehnikami«, poimenoval pa jo je »fourth world«. Klasično izobraženi glasbenik, ki se je izpopolnjeval pri legendarnem Karlheinzu Stockhausnu ter sodeloval z LaMontom Youngom in Terryjem Rilleyjem, pa je gotovo najbolj znan po ploščah, ki jih je ustvaril z Brianom Enom (Possible Musics/Fourth World Vol. 1, EG, 1980), in po sodelovanju pri projektih Talking Heads, Davida Byrna, Davida Sylviana in Petra Gabriela, medtem ko so njegove solistične stvaritve navadno namenjene ožjemu krogu sladokuscev.

Po svoje je tako tudi s Fascinomo, ki pa zaradi izjemno naravnega zvoka, po katerem slovi založba Water Lily, nenavadne mešanice slogov, instrumentov in znanih melodij, vendarle zbuja precej več zanimanja, kot bi lahko pričakovali. In to povsem upravičeno, kajti zdi se, da se poslušalec tokrat lažje »uglasi« s »tistim aspektom glasbe, ki je temeljen in nespremenljiv: z lepoto zvoka«, kot je v spremni besedi k plošči opisal sam Hassel. Morebiti je tako zaradi nekaterih znanih skladb, kot so jazzovski standardi Nature Boy, Caravan in Poinciana, ki jih je seveda obdelal povsem po svoje, ali pa zaradi nenavadno eksotične mešanice zvokov, med katerimi poleg vselej prisotne trobente izstopajo različna tolkala, tambura, bansuri, klavir Jackyja Terrassona in seveda kitare Rya Cooderja, ki je bil tudi producent plošče.

Toda Fascinoma ni toliko fascinantna zaradi vsega naštetega kot zaradi izjemno subtilne, skoraj presojne teksture celotne ure glasbe, ki nam jo ponuja Hassel, zaradi izjemno posrečene demonstracije dometa glasbene estetike »četrtega sveta«, ki je zasnovana kot poklon »glasbeni eksotiki«, ki jo je avtor kot otrok poslušal »na radiu ali v filmski glasbi«. To namreč na stežaj odpira vrata v njegovo glasbo, ki se zdi zato mnogo bolj sprejemljiva kot kdaj doslej.

Jure Potokar