Letnik: 1999 | Številka: 12 | Avtor/ica: Jure Potokar

ABDULLAH IBRAHIM

African Suite

Tip Toe/Enja, 1998

CHARLIE BYRD

My Inspiration

Concord Picante, 1999

Abullah Ibrahim spada med najbolj znane in cenjene jazzovske pianiste zadnjih treh desetletij; z mnogoplastnim slogom, ki vključuje ne le jazzovske vplive (npr. Monk in Ellington), ampak tudi klasične in seveda afriške ter južnoafriške, je navduševal za tovrstno glasbo precej številčno občinstvo. Toda po drugi strani je treba priznati tudi, da je kar precejkrat hudo razočaral zaradi neinventivnosti oziroma »recikliranja« že znanega tako na koncertih (tudi v Ljubljani) kot na ploščah.

V bistvu tudi African Suite prinaša že večkrat slišano, toda to postavlja v nov, orkestrski kontekst. Aranžer Daniel Schnyder je namreč večinoma dobro znane Ibrahimove skladbe priredil za godalni orkester (Evropske skupnosti) in jazzovski trio samega avtorja, rezultat pa je - kljub celi vrsti težav, ki jih navaja spremna beseda - presenetljivo svež in produktiven. Zdi se, da je Schnyder v izrazito melodičnih Ibrahimovih skladbah našel prav tisto, kar je organsko povezalo zvok orkestra z malo jazzovsko zasedbo, to pa sami glasbi daje svežino, ki je od Ibrahima skoraj nisem več pričakoval.

Podobno je tudi s kitaristom Charlijem Byrdom, ki je sambo (ali bossa novo) leta 1962 »pripeljal« v ZDA in jazz ter s Stanom Getzom posnel legendarno, še vedno zelo priljubljeno ploščo Jazz Samba. Byrda je seveda samba za vselej označila in kasneje je izdal celo vrsto plošč, ki so reciklirale že slišano. Tudi My Inspiration ni izjema, izjemna sta morebiti le razpoloženje in zvok, ki ga je na plošči ustvarila Byrdova zasedba ob pomoči brazilskega tria Dapaz. Morebiti gre za enkratno prepletanje solističnih instrumentov - Byrdove kitare, vibrafona Chucka Redda, tenor saksofona Scotta Hamiltona in glasu Mauche Adnet, morebiti pa za izvrsten zvok in navdahnjeno igranje vseh glasbenikov - dejstvo je, da je plošča My Inspiration izjemno simpatična in ima tudi prav posrečen naslov. Resda ne prinaša nič novega, ugaja pač zaradi uglajenosti in neizčrpnega šarma bossa nove, tudi ko slišiš x-to verzijo znamenitega Desafinada.

Jure Potokar