TOM JONES

Reload

Gut Records, 1999

Mogoče se sliši glamurozno, če Tini Turner rečemo "babica rock'n'rolla", ampak da bi Tomu Jonesu Woodwardu rekli "dedek ..." Nekako ne gre, da bi šestdesetletniku, ki je bil Valižan, še preden je bila tovrstna patriotska segregacija sploh moderna, pritikali takšne in drugačne nazive (razen tistega o Tigru, ki ga na odru oboževalke zasipavajo s spodnjimi hlačkami) in ga predalčkali v čisto specifičen glasbeni žanr, ko pa mu kdovekako vsake toliko uspe, da se vrne glasbeno (pa čeprav le površinsko) pomlajen. Preurejen. Vedno z nezmotljivo gromovniškim glasom. In vedno solo. Doslej.

Ja: v šestdesetih je premlel vse od rocka, popa, soula, kabareta in morbidne sluzi (It's Not Unusual, Delilah, Green Green Grass Of Home ...) in posodil vokal filmu ali dvema (What's New Pussycat?, Thunderball), se v sedemdesetih zabubil v Vegasu, v osemdesetih štancal country and western in se še pred razvpitim poskusom z mjuziklom Matador (1989) zmagoslavno vrnil ob boku Art Of Noise s priredbo Princeove Kiss (1988), potem pa - odstavljen na piedestal »camp« ikone postpunkovske generacije - spet vnemar poskušal, dokler ni album Lead And How To Swing It (1994) presenetil s frontalnim napadom, z alternativnimi kitarskimi rifi in sintetizatorskim wagnerizmom. Pravi revamp.

Nadaljevanje je kakopak moralo biti podobno vampirsko. Reload. Res je sicer, da bi podoben rockerski album z duetnimi priredbami bolj in manj znanih (tujih) uspešnic v obdelavi katere druge pop staroste utegnil zveneti še bolj »camp«, a tisto, kar moremo ob siceršnjem Tomovem sopihanju, kot da mu gre za življenje, zameriti na pol posrečenim, na pol škisavim paritvam Reloada ... so prav paritve. Večina mlajših izbrancev se je očitno tresla pred larger-than-life Tomom Jonesom in so se primerno (zaman) trudili iz petnih žil, stari mački pa so delo opravili tako samo po sebi umevno, da jim je uspelo obdržati faco. O čem filozofiram? Le The Pretenders (Bowiejeva/Popova Lust For Life) so v stilu Don't Get Me Wrong in tudi Barenaked Ladies (Little Green Bag skupine George Baker Selection) so zvesti slogu; a naj se sliši še tako bogokletno, Tom je najboljši, ko rohni sam. Tako kot v Sexbomb (Mousse T) in tradicionalni Motherless Child, ki so jo pomagali posneti Portishead. Nina Persson (The Cardigans) je dojela omenjeno pišmevritnost, zato je Burning Down the House (Talking Heads) dovolj odštekana za prvo malo ploščo; Mick Hucknall (Simply Red) je uspešnico Ain't That a Lot Of Love Sama and Dava za svojo malo ploščo priredil bolje; Stereophonics (Mama Told Me Not To Come Randyja Newmana), Robbieja Williamsa (Are You Gonna Go My Way Lennyja Kravitza), Jamesa Deana Bradfielda (Elvisova I'm Left, You're Right, She's Gone), Space (Sunny Afternoon, The Kinks) in Natalie Imbruglia (Never Tear Us Apart, INXS) človek komajda zazna. To velja tudi za ubogega Zucchera (She Drives Me Crazy tria Fine Young Cannibals) ... Zato pa so toliko bolj zanimive paritve z The Divine Comedy (bondovsko obdelana All Mine skupine Portishead) in Heather Small iz M People (You Need Love Like I Do Gladys Knight), čeprav nekaj vedno manjka ...

Pravzaprav je Tomu v odločnosti in igrivosti dorasla le Cerys Matthews iz novincev Catatonia, s katero je Tom iz jazzovske klasike Baby It's Cold Outside (iz filma Neptun's Daugter, znana v izvedbi skoraj vseh velikanov jazza) naredil največ, kar se je na tem albumu dalo narediti.

Vse drugo ... hja, vse drugo je, kot bi se izrazili Angleži, vihar v skodelici čaja.

Boštjan Malus