CHEIKH LO

Bambay Guej

World Circuit/Svet glasbe, 1999

Že tisto, kar smo lahko prebrali v napovedniku drugega albuma hitro vzhajajoče zvezde senegalskega glasbenega prizorišča, pevca, kitarista in tolkalca Cheikha Loja, je bilo dovolj zgovorno: devet novih pesmi, ki sta jih soproducirala Youssou N'dour in Nick Gold, posnetih v N'dourjevem studiu Xippi v Dakarju, dosnetih v Havani s kubanskimi glasbeniki ter dokončanih v Londonu - to je nadaljevanje izjemno dobro sprejetega prvenca Ne La Thiass. In napovedi so se izpolnile, hkrati pa smo dobili potrditev, da Cheikh Lo ni le komet, ki je zasvetil v ozvezdju "svetovne godbe" ter se nato izgubil v temni gluhoti vesolja neizživetih glasbenih upov. Bambay Guej je album zrelega ustvarjalca, to seveda danes ob poznavanju njegove dosedanje, žal do nedavnega skrite ustvarjalne poti ne čudi več. Cheikh Lo, rojen leta 1955 in trdno zavezan duhovni islamski tradiciji, je sklenil glasbeno stavo že v mladosti ob poslušanju zairske rumbe in kubanskega sona v domačem Bobu Dioulassu, v Burkini Faso, na meji s Senegalom in Malijem; križišče vplivov, ki ga bogati še danes. Pri enaindvajsetih je pričel profesionalno pot. Ta ga je iz Boba Dioulassa vodila v Dakar in Pariz, kjer se je kot studijski glasbenik spoznal z najboljšim, kar glasbenega premore Afrika. Po vrnitvi v domovino se je odločil za samostojno pot. Navezal je stik z Youssoujem N'dourjem, ki mu je pot v resnici omogočil. Na prvem albumu celo tako, da ga je spremljal del članov skupine Etoile de Dakar. Tokrat pa že vodi lastno skupino N'Diguel, ki jo je sestavil po uspešnem prvencu spomladi 1997. Seveda se albumu pozna prav v gotovosti izvedbe in zrelosti zvoka, da je na delu stalna zasedba, ki so jo številni gosti samo izrazno okrepili ter seveda pomembno popestrili zvočno podobo. Pee Wee Ellis, saksofonist in aranžer Jamesa Browna ter glasbeni direktor Vana Morrisona, se je posebej izkazal v naslovni skladbi albuma, v kateri je orgle Hammond igral član reggae skupine Aswad Bigga Morrison; sicer pa se v njej (med drugim) srečamo s posvetilom Feli Kutiju. Richard Egues, flavtist in ustanovni član kubanskega Orquesta Aragon, je pri svojih osemdesetih pomagal zaokrožiti skladbo M'Beddemi, trobentarska sekcija Afro Cuban All Stars pa je prisotna še v eni skladbi. Dvakrat pomagajo Super Etoile de Dakar, malijska princesa Oumou Sangare pa je svoj glas postavila ob Lojevega v skladbi Bobo Dioulasso, posvečeni kraju, ki ju povezuje. N'dour je spet prispeval vso logistiko, a tudi glas v sklepni duhovni pesmi Zikr. Skratka: izjemno močna zasedba za zvočno in izvedbeno vsaj tako bogat album, ki se zagotovo vpisuje na lestvico najboljšega, kar je letošnje leto obrodilo v tem glasbenem polju, hkrati pa utrjuje Cheikha Loja na mestu najbolj opaznega potencialnega N'dourjevega naslednika.

Zoran Pistotnik