EVAN PARKER ELECTROACOUSTIC ENSEMBLE

Drawn Inward

ECM/Statera, 1999

Plošča Toward the margins iz leta 1997 (ECM/Statera) je doživela himnične pohvale - in to ne le kritikov, ki vestno spremljajo improvizirano glasbo, temveč tudi kritikov tako imenovane nove glasbe. Pri ECM so se celo odločili, da jo založijo v New series, nekako pod vodilom, da lahko »nova glasba in improvizacija vodita do podobnih rezultatov«. Drawn Inward je izšla letos, vendar ne v New series; tako očitno ponuja nekaj novosti. Bistveni razloček med obema je dodani tretji elektronik Lawrence Casserley, ki je medtem posnel ploščo v duu z Evanom Parkerjem, igra pa pri IRCAM razvit softwarski sistem za zvočno transformacijo, katerega programske možnosti se aktivirajo prek tolkalskih ploščic in tako nudijo bliskovito hiter dostop do različnih parametrov. Z dodanim sedmim članom se Philipp Wachsmann reši obdelav Guyevega kontrabasa, zato veliko pogosteje poprime za violino in violo (izvrstno slišno v The Crooner in naslovni Drawn Inward). Novost je tudi v tem, da se je ansambel od robov »obrnil navznoter,« proti sebi in svoji glasbi - na Drawn Inward namreč niso določeni elektroakustični pari, kakor je bilo pri Toward the margins, tako da lahko sedaj katerikoli izmed treh elektronikov nepričakovano prevzame akustični signal. Z izgubo predpisanih vlog (»elektronskih senc akustičnih glasbenikov«) prične ansambel bolj izrazito funkcionirati kot »bend«, kot impro skupina torej - in sodeč po izvrstnem nasledniku Toward the margins ni nevarnosti, da bi obnemogli.

Evan Parker je eden najbolj prepričljivih argumentov proti običajnim kritiškim očitkom, češ da improvizacija otrpne in se ponavlja, da je le »variacija ene in iste pesmi« - resda Parker razpolaga z izrazito razpoznavnimi frazami in tehnikami, toda odlična polifonija, večzvočnost in neskončno hitra ritmičnost na sopranskem saksofonu so neprekosljive, zmeraj sveže in drugačne; prav tako tudi raba posameznih razvitih aksiomov. O tem se lahko prepričate že na podlagi ene same plošče - namreč te, o kateri teče beseda, če primerjate recimo rabo sopranskega saksofona v Collect Calls in v otvoritveni The Crooner. Povsem različni sta. V improvizaciji Serpent in the sky Parker kombinira »aksiomatično igro« z arco tehniko Barryja Guya, s katerim sta včasih tako skupaj, da ju že ni več moč ločiti, svoje pa dodajo še elektroniki. Že kadar igra akustični trio Parker-Guy-Lytton, je včasih nemogoče dejati, ali je zvok plod drsenja s palico po čineli, saksofona ali arco basa, kaj šele ob treh elektronikih. V kako raznotere smeri je mogoče v neverjetno kratkem času obdelati zvok soprana in ga spremeniti v meta saksofon (ki včasih zveni kot računalniški modem), je slišno v At home in the universe - Parker pravi temu »multi-mindedness«, in to navaja kot bistveno značilnost kolektivne improvizacije. Tako je delo elektronske trojice ne le »odziv« na akustično štirico, temveč integralni del glasbe Parkerjevega Electroacoustic Ensemble.

Pristop ansambla je tako usmerjen predvsem h kolektivni, teksturni igri; po besedah improvizacijskega teoretika Nicka Couldryja v »parallel voices approach«, po katerem glasbo sestavlja več navznoter homogenih in samostojnih linij, tako da se poslušalec lahko odloči, kateri bo sledil. Vendar že naslednja skladba Spouting bowl (Parker je na tenorju), pokaže na to, da je lahko glasba ansambla tudi »group voice approach«, po katerem se linije kakor zobčaniki podajo ena v drugo, pogosto z reduktivnimi tehnikami, kratkotrajnimi zvočnimi utrinki. Plošča nudi široko raznovrstnost pristopov, tudi kar zadeva rabo elektronike, saj Walter Prati, Marco Vecchi in Lawrence Casserley uporabljajo povsem različne obdelave zvoka. Vendar pa od te plošče nikar ne pričakujte zdolgočasenega kopanja v ambientalnih zvokrajinah samplinga in zank (loopov), danes tako zelo popularnih metod. Parkerjev Electroacoustic Ensemble gre po težji poti: po poti povsem budne, bliskovite interakcije aktivnega tročlenega sistema instrumentalnega vira, elektronske manipulacije in instrumentalne reakcije. Drawn Inward je torej po prvi, Toward the margins, spet briljantna, a drugačna plošča.

David Braun