PET SHOP BOYS

Nightlife

Parlophone/Dallas, 1999

Angleška čudaka se po triletnem premoru vračata z malho značilnega, z zdravim britanskim humorjem ozaljšanega disco popa, za katerega, ne glede na njuno vsesplošno popularnost, še vedno ne moremo reči, da je zgolj štancanje. To, upamo, tudi nikdar ne bo. Intelektualne storitve Chrisa Lowa in Neila Tennanta so namreč tako domiselne, da od prve uspešnice West End Girls iz davnega leta 1985 do najnovejše New York City Boy, z YMCA-jevsko obarvanimi moškimi vokali, ni zaznati zdolgočasenih pop vzorcev. Album, ki ga je tokrat pospremila domiselna futuristična kostumografija, vsebuje vse, kar mora vsebovati dober pop album. Ravovsko obarvani For Your Own Good sledi peščica domiselnih ljubezenskih pesmic, ki doživijo vrhunec z You Only Tell Me You Love Me When You're Drunk in Vampires. Ena od najbolj obetavnih in morda primernih za naslednjo malo ploščo je prav gotovo ritmično in slogovno (kot se za Pet Shop Boys pač spodobi) močna Happiness Is An Option. Edino razočaranje na Nightlife je sodelovanje z nekdanjo pop naivnico Kylie Minogue, s katero sta Chris in Neil posnela In Denial, patetično moledovanje hčere in očeta, ki si zakriva oči pred dejstvom, da je homoseksualec. Primer dialoga? Hčerka psihično izmučenemu očetu pridiga: Know what I'm thinking? Less drugs and drinking ... Na koncu pa si padeta v objem s trapastim: Can you love me anyway? Takšen spodrsljaj bomo spoštovanima umetnikoma tokrat spregledali. Sicer pa, kdo ve; morda tudi za temi besedami tiči zgolj še ena šala, zaradi katerih sta Pet Shop Boys postala to, kar sta: intelektualna pajaca brez primere.

Marta Pirnar