JOHN PRINE

In Spite Of Ourselves

Oh Boy, 1999

Ameriški country glasbenik John Prine si je tudi v Evropi ustvaril precejšen ugled s prvima dvema albumoma, posnetima leta 1971 in 1972; zlasti slednji, z naslovom Diamonds in the Rough, še danes velja za klasiko »trdega« countryja, saj združuje lahkotno glasbeno spremljavo in izvrstna besedila z izrazito neolepšanim in kritičnim pogledom na proletarsko Ameriko. Kasneje je sicer počel marsikaj, toda četudi je ostajal v ozadju, je bil s skladbami nenehno prisoten vsaj v izvedbah večjih zvezdnikov. V ospredje je prišel šele po ustanovitvi lastne založbe Oh Boy v osemdesetih, zlasti pa z odličnim albumom The Missing Years (1991).

Na In Spite of Ourselves ga poslušamo v nekoliko drugačnem kontekstu. Vse skladbe namreč govorijo o odnosu med žensko in moškim, navadno ne ravno harmoničnem, razen ene so vse skoraj klasike žanra in vse je posnel v duetu z najljubšimi country pevkami, med katerimi so Melba Montgomery, Emmylou Harris, Patty Loveless, Lucinda Williams, Iris DeMent in še nekatere druge.

Instrumentalna spremljava je pičla, aranžmaji izrazito starinski, dueti pa, no ja, nekateri so ne le prav posrečeni, ampak celo izredno očarljivi; to velja tudi za vrsto skladb, ki nosijo na primer pečat legendarnih Georgea Jonesa in Tammy Wynette. Prine pravi, da je idejo o taki plošči nosil v sebi zelo dolgo, pa okoliščine za nastanek niso bile nikoli prave. Morebiti ga je končno k snemanju pripeljalo tudi nenadno spoznanje, da je hudo bolan, kar je mogoče slišati tudi na plošči. Pred dobrim letom so namreč zdravniki ugotovili, da ima raka na grlu, in nekaj časa mu ni kazalo preveč dobro, toda zdi se, da je bolezen vendarle premagal, saj je trenutno na turneji z Iris DeMent, pripravlja novo ploščo lastnih skladb in se privaja spremenjenemu glasu, ki je posledica bolezni. Zdaj je globlji in zrelejši, in sodeč po plošči In Spite ... morebiti celo boljši kot kdaj prej.

Jure Potokar