Letnik: 1999 | Številka: 12 | Avtor/ica: Gregor Bauman

CHUCK PROPHET

The Hurting Business

Cooking Vinyl, 1999

Priznati moram, da sem od Chucka Propheta pričakoval popolnoma drugačno ploščo; sprva sem bil zelo presenečen, saj nisem mogel ujeti tistega pravega občutka, ki je Chucka vodil do kar radikalnega preobrata v glasbi. S tem ne mislim, da je odstopil od formule, ki jo je razvil potem, ko je razpadla skupina Green On Red, ampak je v koncept zvoka vnesel številne nove elemente, ki so sprva delovali nekako odveč, a so po večkratnem poslušanju zelo natančno razkrili ideje in prave razsežnosti takega početja. Hurting Business je tako spoj klasičnega Chuckovega zvoka, vključno z značilnim igranjem na kitaro, ter zvočnih elementov, ki jih do sedaj nismo bili vajeni v njegovem repertoarju. Če se je s prejšnjo ploščo Homemade Blood vrnil domov, je s to ploščo pobrskal po domači diskoteki in poiskal prve elektronske in računalniške zvoke iz sedemdesetih let ter jih vnesel v pesmi. To je predvsem zasluga Jacquira Kinga (pomembno vlogo je odigral tudi na zadnji plošči Toma Waitsa Mule Variations), ki je opogumil Chucka Propheta, da je poleg klasičnega rock and roll kvarteta dopustil vpeljati tudi eksperimente hip hopa, korenin elektronske glasbe in računalniške tehnike. Rezultat so pesmi, s katerimi je Chuck odprl novo poglavje. Mogoče malo paradoksalno, ampak spremembo je navedel že v samem prvem verzu prve pesmi na plošči – Rise (A Change, A Change Is Gonna Come). Pesmi so polne preobratov in nenehnih eksperimentiranj. Chuckov glas se spreminja od verza do verza, vključujejo in spreminjajo se razni elektronski dodatki, slišimo tudi številne instrumente, ki do sedaj zanj niso bili značilni, denimo mellotron, saksofon, wurlitzer, flavta ... V nekaterih pesmih (Shore Control, Dyin' All Young) mu zvok pomaga oblikovati celo najeti DJ Rise. Glasba tako dobiva zelo širok spekter. Ta je zelo fleksibilen, zato je dovzeten za številne spremembe in nenehne obrate in presenečenja. Če je glasba nekako nenavadna za Chucka, tega ne moremo reči za besedila. Še vedno išče zgodbe stranskih ulic in ljudi okoli kioskov s hitro prehrano. V njih je ciničen in neposreden, v ljudeh, kot je na primer Diamond Jim, išče razloge za rešitev vsesplošnega kaosa in za maščevanje, navadno postreženo v obliki zelo hladne predjedi. Izrisuje predvsem antimedijske junake, ki so imeli »jajca« in se uprli sistemu ter ga nekaj časa suvereno nadzorovali (Shore Patrol); dialoge med naključnimi posamezniki, ki brezkompromisno in slepo verjamejo v svoj prav in ne odstopajo od prepričanj. Izrisuje usode ljudi, ki tudi v svojem minimumu najdejo svetlo plat življenja (Statehouse). Gre torej za zgodbe, ki bi lahko temeljile kot podlaga nizkoproračunskim črno-belim filmom, z naključnimi igralci in enkratnimi posnetki brez nasnemavanj. Vsake toliko časa bi kamera zavila v bar na slabem glasu, kjer bi Chuck spretno vodil igralce do novih podvigov, ki bi polnili stolpce v črni kroniki. Konec bi vedno dopuščal stereotipno razlago. S Hurting Business je Chuck nedvomno dokazal dvoje: prvič, da glasbo dela zase in v njej uživa, ne glede na to, kaj bodo rekli drugi, in drugič, da je odprt in dovzeten za številne nove ideje in eksperimente in ni zaprt v nekem splošno znanem vzorcu, ki ga je razvil v prvih projektih.

Gregor Bauman