RAMMSTEIN

Live aus Berlin

Motor Music GMBH, 1999

Pred leti sem se še lahko repenčil, da sem verjetno eden redkih Slovencev, ki je videl v živo eno takrat najbolj perspektivnih in divjaško razigranih (ali pa bi bilo bolje uigranih?) nemških skupin. Od takrat so iz majhne senzacije, ki jo je posvetovljanil Lynchev film Izgubljena cesta, zrasli v najbolj razprodan nemški "metalni" artikel, nastopili na velikih stadionih, pritegnili na milijone oboževalcev in ... v bistvu naredili nič novega. Razen da so lanski nastop na Berlinskem stadionu Parkbühne Wuhleide ovekovečili na dvojnem cedeju (na trgu je tudi enojna verzija; bojda pa končno pripravljajo nov studijski album) in videokaseti Live aus Berlin, s katerima se da vsaj delno okusiti norišnico, ki trza na ime Rammstein v živo.

Pravim norišnico; kajti ekstazo ob njihovem nastopu je resnično mogoče dojeti le, če vanjo padeš. Če si torej sam na kraju dogodka. Lahko me ozmerjate, da se preseravam, ampak čisto po pravici povem, da sem bil ob prvem poslušanju cedejk zelo hladen. Dobro, drugi koncertni cede ima vse tisto, kar manjka prvemu - surovost, neizprosnost, pa še CD-ROM s koncertnimi posnetki treh pesmi je. Aha, sem si rekel, studijske verzije tehle uspešnic me čisto razrajcajo, da o ličnih videospotih ne govorim, koncertno pa so Rammstein - pa ne da bi hotel omalovaževati godbene sposobnosti - predvsem paša za oči. Mislim ... njihovo zažiganje na odru je, ko enkrat vidiš dobesedno zažiganje odra, za vedno povezano z vizualnim hlepenjem. Vizualno rajcanje.

In čeprav vztrajam, da je za doživetje Rammstein treba noreti v množici pod odrom, je videokaseta (pa potem, ko si z njo podprt še vizualno, tudi obe cedejki) najbližji in dovoljšen dokaz za vse tiste presežnike, s katerimi jih ponavadi predstavim znancem, neznancem in Nezemljanom: nežnost zveri, zverinskost poetičnih duš; surovo, seksi, zabavno, moreče.

To pomeni oder z vso mačistično, kvazisadomazohistično, kvazireligiozno in kvaziübermenschevsko ikonografijo.

To pomeni, da so člani benda ves čas zgoraj brez (tudi pevec Till se kmalu sleče), da imajo bele leče z zoženimi zenicami, srebrno pomazane lase in še kaj šminkerskega.

To pomeni, da si Till do krvi razbija čelo z mikrofonom (Spiel mit Mir; tudi jaz bi še vedno trdil, da gre za rdečo barvo, če ne bi na lastne oči po koncertu videl ran), nosi goreč plašč (Rammstein), petarden lok ali petardne rokavice, se biča, z umetnim kurcem natepava klaviaturista Flaka (Bück Dich), potem pet minut "ejakulira" v občinstvo in se v "spermi" prha ... (vse to seveda samo na necenzurirani verziji VHS!!!).

To pomeni, da zdaj gorijo klaviature, zdaj stojala mikrofonov, zdaj ves oder, zdaj ognjemeti pršijo med občinstvo ali pa Till z gorilnikom nadnje bruha ogenj.

To pomeni, da množica pod odrom divja, nori, vpije, žvižga, ploska in se ima sploh najbolje, kar se lahko ima, še posebej, če se zgodi kaj od omenjenih perverzij ali pa se Flake v čolničku poda na valove rok (Klavier). In seveda zraven zavzeto prepeva skorajda vse pesmi (oba formata jih nosita osemnajst), ki so jih Rammstein uspeli nažagati na obeh albumih, Herzeleid in Senhnsucht, in še komad Wilder Wein, ki je izšel le kot stran B singla Engel.

To pomeni, da se človek vsaj trikrat v tisti uri in pol vpraša, če niso vsi - nastopajoči in pod odrom rajajoči podložniki - vsaj malo čez les, in si pri tem že jutri želi biti del psihedeličnega orga(ni)zma, nad katerim se ravno užitkarsko zgraža.

Saj vendar vemo, kako lepo se je sneti z vajeti "normalnega".

Uživati v perverziji lastnih strahov.

Gott weiß ich will kein Engel sein ...

Boštjan Malus