SUPERGRASS

Supergrass

Parlophone/Dallas, 1999

Oxfordski zlati dečki indie kitarskega rocka presenečajo že s tretjim albumom zapored. Medtem ko se britanski rock duši v že zdavnaj ne več atraktivnih standardih, ki naj bi predstavljali novo generacijo Beatlov in Rollingov, so se leta 1994 od nikoder pojavili rosno mladi, zdaj 23-letni pojoči kitarist Gaz Coombes, 25-letni bobnar Daniel Goffey in 29-letni basist Michael Quinn z albumom I Should Coco. In pokazali, da zato, da zveniš vsaj tako dobro kot Beatli in Rollingi, v bendu ni treba imeti Micka Jaggerja, pa tudi ne Johna Lennona. Čudovita šestdeseta se namreč pri Supergrass sprostijo v aranžmajsko odlične speve, ki jih poleg kitare, basa, bobnov in klaviatur (te je zdaj prevzel Gazov brat Rob) obogatijo v indie rocku tradicionalno zapostavljena tolkala, strune, violina, viola, čelo, zvonovi in piščalke. Rezultat je plošča, polna mladostniškega zanosa in domiselnih rešitev, ki se od prvih dveh, prav tako odličnih I Should Coco (1995) in In It For The Money (1997), razlikuje po čedalje zrelejšem zvoku. Prvi, izvrstni singel Pumping on Your Stereo je po kvaliteti še presegel zdaj aktualni Moving, aranžmajsko bogata, magična rockovska himna, ki bi jo zlahka primerjali z zdaj že klasičnim evergreenom Bitter Sweet Symphony skupine The Verve. Ko jih že primerjamo z drugimi britanskimi skupinami, velja omeniti še Mary in Jesus Came From Outta Space, ki bi ju z odprtimi rokami na repertoar uvrstili tudi Blur; What Went On (In Your Head) pa bi bil po zadnjih ustvarjalnih rezultatih sodeč prevelik zalogaj tudi za brata Gallagher. Supergrass je album, ki se bo brez dvoma zapisal v zgodovino kot eden najbolj vplivnih albumov britanskega rocka.

Marta Pirnar